Rasteš in Siješ

Kundalini aktivacija?

Na festival sem šla sama. In mislim, da sem prav zato domov prinesla nekaj, kar sem že dolgo iskala.

Prejšnji teden sem se odpravila na Guardians festival. Najprej sem razmišljala, da bi šla z otroki, potem pa sem se na koncu odločila, da grem sama. In priznam, da me je bilo kar malo strah. Ne toliko samega festivala, ampak vsega, kar je pomenilo iti sama. Kako bom sama postavila šotor? Kako bom zaradi svoje hrbtenice vse stvari spravila od avta do prostora za kampiranje, ki je bil kar precej oddaljen? Kako bom napihnila blazino? Kaj bom jedla, kako bom kuhala, kaj če me bo preveč bolelo, kaj če česa ne bom zmogla? V glavi sem imela milijon vprašanj in verjetno bi lahko našla tudi milijon razlogov, zakaj bi bilo lažje ostati doma. Ampak sem šla. Tudi zaradi žensk okoli mene, s katerimi se podpiramo in smo se spodbujale, da si damo to izkušnjo.

Ko sem prišla tja, sem znosila stvari do prostora, sama postavila šotor, si napihnila Turbo Maximus 😂 in uredila vse za prvo noč. In ko sem gledala tisti svoj postavljen šotor, sem si rekla: »Pa saj zmorem.« Včasih nas je veliko bolj strah tega, kar si ustvarimo v svoji glavi, kot pa tistega, kar se potem dejansko zgodi. Potem sem se odpravila raziskovat festival. 3300 ljudi, ogromno prizorišče, glasba na različnih koncih, koncerti, delavnice, terapije, zvočne kopeli, reka, ples, ljudje, otroci, družine … vsega je bilo ogromno. Prvi dan sem se še malo lovila in iskala, kje je kaj, potem pa sem počasi začela čutiti nekaj, kar mi je postajalo vedno bolj všeč. Tukaj mi ni treba ničesar.

Lahko grem na koncert, lahko grem na zvočno kopel, lahko plešem, se kopam v reki, ležim, počivam, sem med ljudmi ali pa sem sama. Lahko grem nekam samo zato, ker me je tisti trenutek poklicalo. In če me ni, mi ni treba. Ker sem prišla sama, mi prvič po dolgem času ni bilo treba razmišljati, kaj bi rad nekdo drug, kam bi šel nekdo drug, ali je nekdo lačen, ali je komu dolgčas, ali moram še za koga poskrbeti. Bila sem odgovorna samo zase. In mogoče se komu to zdi nekaj čisto normalnega. Meni ni. Velik del svojega življenja sem tista, ki skrbi. Za otroke, družino, delo, ljudi, ki pridejo k meni, za dom, obveznosti in za to, da stvari tečejo. In tam sem naenkrat dobila nekaj dni, ko sem se lahko vprašala samo: »Urška, kaj pa ti želiš?«

Če sem želela plesati, sem plesala. Če sem želela ležati ob reki, sem ležala. Če me je nekaj poklicalo, sem šla. Če sem potrebovala mir, sem bila v miru. Brez razlag, brez opravičevanja in brez občutka, da bi morala biti nekje drugje. In počasi sem začela čutiti nekaj, kar sem očitno zelo pogrešala. Svobodo. Ne svobode v smislu, da pobegneš od svojega življenja, ampak tisto notranjo svobodo, ko ti ni treba ves čas vsega nadzorovati. Ko lahko samo si.

Na festivalu sem opazovala ljudi. Nekdo je plesal, nekdo je ležal, nekdo je bil popolnoma v svojem svetu, nekdo je prišel z majhnimi otroki, nekdo s partnerjem, nekdo sam. Nekdo je bil oblečen tako, kot se mogoče doma nikoli ne bi upal, nekdo skoraj nič. 😂 In nihče se ni ukvarjal s tem, kaj bi moral biti nekdo drug. Čutila sem ogromno sprejemanja, pomoči, pristnih objemov in tiste človeške topline, ki jo v vsakdanjem življenju včasih res pogrešam. Spoznala sem nove ljudi, nekatere, ki sem jih prej poznala samo preko družbenih omrežij, in bila med ljudmi, s katerimi imamo v marsičem podobno razmišljanje.

Potem pa ena stvar, ki mi je bila res zanimiva. Pred festivalom me je bilo najbolj strah: »Kako bom jaz sama postavila šotor?« Naslednji dan pa me en fant prosi, če mu lahko pomagam postaviti njegovega. In sem šla. 😂 Jaz, ki sem se nekaj dni prej spraševala, ali bom sploh zmogla postaviti svojega, sem zdaj pomagala nekomu drugemu. Pa tudi sicer sem ves čas doživljala neko pomoč. Nekdo te je vprašal, če ti pomaga, nekdo ti je nekaj pridržal, nekdo mi je ponudil pomoč pri napihovanju Turbo Maximusa … Če si pomoč potreboval, je nekako prišla. In takrat sem pomislila, kolikokrat si že vnaprej napišemo zgodbo o tem, česa ne bomo zmogli, še preden sploh poskusimo. Potem pa ugotovimo, da ne samo, da zmoremo, ampak lahko na koncu pomagamo še nekomu drugemu.

Seveda pa ni bilo vse samo čudovito in lahkotno. Že prvo noč mi je Turbo Maximus spustil in sem praktično spala na tleh in koreninah. 😂 Moja duša je mogoče uživala, moja hrbtenica malo manj. Vsak večer me je križ bolj bolel. Tretji dan sem bila na koncertu in ugotovila, da preprosto ne morem več stati. Včasih bi se verjetno silila. Če sem že tukaj, bom pa zdržala. Tokrat sem se usedla in poslušala koncert sede. In glej ga zlomka – svet se ni podrl. 😂 Noben me ni gledal čudno, nobenega ni zanimalo. Takrat sem dojela še nekaj. Kolikokrat se silimo čez sebe zaradi drugih ljudi, ki nas v resnici sploh ne opazujejo toliko, kot si predstavljamo? Telo mi je reklo: »Usedi se.« In sem se.

Ob vsem tem pa sem tam še bolj spoznala nekaj o sebi. Kako zelo potrebujem tišino. Na festivalu je bilo ogromno vsega. Glasba skoraj na vsakem koraku, koncerti, bobni, delavnice, ljudje, pogovori, objemi, nova poznanstva, nove energije … In vse to mi je bilo lepo. Res lepo. Ampak na trenutke tudi preveč. Sem zelo senzitivna oseba in močno čutim ljudi ter energijo okoli sebe. Ko je okoli mene toliko ljudi, toliko različnih energij, zvokov in interakcij, se moj sistem enostavno napolni. Takrat sem še bolj razumela, zakaj v svojem vsakdanjem življenju velikokrat ne potrebujem glasbe v ozadju, televizije ali nečesa, kar bi ves čas zapolnjevalo prostor. Velikokrat sem najraje samo v miru in tišini. In tudi to je zame skrb zase. Da znam prepoznati trenutek, ko je vsega dovolj in potrebujem samo sebe.

Tretji dan mi je telo to povedalo zelo jasno: »Dovolj je.« Lahko bi se silila, da ostanem do konca. Saj sem že tukaj, saj moram vse izkoristiti. Ampak nisem. Spakirala sem stvari, pospravila šotor in šla domov. Pogrešala sem otroke, pogrešala sem svojo družino, moja hrbtenica pa je nujno potrebovala svojo posteljo. In prvič tega nisem videla kot: »Nisem zdržala.« Videla sem kot: »Poslušala sem sebe.« Ker zame moč vedno manj pomeni to, da stisnem zobe in grem čez sebe. Vedno bolj mi pomeni to, da se znam slišati. Da vem, kdaj grem naprej in da vem tudi, kdaj je dovolj.

In potem sem se usedla v avto. Po vseh teh dneh glasbe, ljudi, pogovorov, objemov, doživetij in čutenja vsega okoli sebe bi si lahko prižgala glasbo ali nekaj poslušala. Ampak nisem. Ugasnila sem telefon in bila samo v tišini. In tista tišina je bila tako zelo pomirjujoča. Ni mi bilo treba govoriti, poslušati, ničesar sprejemati vase. Bila sem samo jaz in tišina. Takrat sem spoznala, da ni vsaka stvar, ki me napolni, glasna. Pravzaprav me nekatere najpomembnejše stvari napolnijo ravno takrat, ko ni ničesar. Lahko imaš rada ljudi in potem potrebuješ samoto. Lahko uživaš v glasbi in potem potrebuješ popolno tišino. Lahko imaš rada globoke pogovore, objeme in povezovanje, pa se moraš potem umakniti vase. Eno ne izključuje drugega. Ni treba vsega doživeti, da je bila izkušnja polna. In tista tišina v avtu je bila zame skoraj enako pomembna kot vse, kar sem doživela na festivalu. Ker sem se spet slišala.

Ko sem naslednje jutro prišla domov, sem velik del dopoldneva samo jokala. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe. Kot da sem spuščala vse, kar se je v teh dneh premaknilo v meni. In počasi mi je postajalo jasno, kaj mi je ta festival pravzaprav prišel pokazat. Ne tega, da moram več hoditi na festivale in tudi ne tega, da moram pobegniti od svojega vsakdanjega življenja. Pokazal mi je, da želim v svoje vsakdanje življenje prinesti več tiste Urške, ki sem bila tam. Tiste, ki ji ni treba ves čas vsega držati skupaj. Ki ji ni treba preverjati, ali je vse pospravljeno, urejeno, narejeno, ali so vsi v redu in ali vse teče tako, kot si je zamislila.

In potem je prišel najbolj zanimiv del. Prišla sem domov in skoraj v trenutku padla nazaj v svojo staro vlogo. To je treba pospraviti. To ni narejeno. Zakaj je to tukaj? To bi lahko bilo drugače. To moramo urediti. To, ono, tretje … V moji glavi je bilo naenkrat vse narobe. Samo da v resnici sploh ni bilo tako kritično, kot sem jaz videla. Doma so čisto normalno funkcionirali tudi brez mene. Hiša je stala, otroci so bili v redu, vse je bilo v redu. 😂 Jaz pa sem prišla skozi vrata in skoraj takoj spet začela prevzemati kontrolo.

In seveda so tudi moji domači to začutili. Namesto da bi samo bila z njimi, sem začela popravljati, opozarjati, govoriti, kaj vse bi še bilo treba. In dobila sem občutek, kot da sem odveč, kot da težim in kot da je bilo mogoče celo boljše, ko me ni bilo. In to me je zadelo. Najprej bi lahko rekla: »Kako lahko tako čutijo, saj samo skrbim, da so stvari urejene.« Ampak potem sem morala pogledati še drugo stran. Mogoče res prevečkrat skrb zamenjam za kontrolo. Mogoče mislim, da pomagam, v resnici pa popravljam. Mogoče mislim, da samo želim, da je lepo in urejeno, drugi pa ob meni dobijo občutek, da nikoli ni dovolj dobro. In tega nočem.

Takrat sem dojela, da je bil festival mogoče celo lažji del te izkušnje. Ni največji izziv biti nekaj dni svobodna nekje ob reki, med glasbo, ljudmi, objemi in plesom. Izziv je to svobodo prinesti domov. V hišo. V partnerstvo. V materinstvo. V delo. V čisto navaden ponedeljek.

Dolgo sem očitno verjela, da mi občutek varnosti daje kontrola. Če imam stvari pod nadzorom, sem mirna. Če je pospravljeno, sem mirna. Če vem, kaj bo sledilo, sem mirna. Če sama poskrbim za vse, vem, da bo narejeno. Ampak Guardians mi je pokazal nekaj drugega. Da obstaja še ena vrsta varnosti. In to je zaupanje. Zaupanje, da bom zmogla, tudi če nimam vsega načrtovanega. Zaupanje, da lahko prosim za pomoč in da pomoč lahko tudi sprejmem. Zaupanje, da drugi zmorejo tudi brez mene. Da ni treba, da je vse narejeno po moje, da bi bilo dobro. Da lahko nekaj ostane nepospravljeno in smo še vedno v redu. Da se lahko usedem, ko drugi stojijo. Da lahko grem domov, ko drugi ostanejo. Da lahko ugasnem ves hrup okoli sebe in sem samo v tišini. In predvsem, da mi ni treba ves čas držati vseh niti v svojih rokah.

Mislim, da želim na tem od zdaj naprej graditi svoje življenje. Manj na kontroli, manj na »moram«, manj na tem, da mora biti vse tipi topi. In veliko več na zaupanju, svobodi, odnosih, povezanosti, ljubezni in na tem, da smo skupaj dobro, tudi če okoli nas ni vse popolno.

Ker življenje ni nekaj, kar mora biti ves čas urejeno. Življenje je nekaj, kar mora biti živeto. Malo razmetano, malo nepredvidljivo, včasih na napol praznem Turbo Maximusu in koreninah. 😂 Ampak živo.

In če bi morala iz Guardiansa domov prinesti samo eno besedo, bi bila to SVOBODA. Svoboda, da sem. Svoboda, da čutim. Svoboda, da izberem. Svoboda, da rečem ja. Svoboda, da rečem ne. Svoboda, da potrebujem ljudi in svoboda, da potrebujem tišino. Svoboda, da se usedem. In svoboda, da rečem: »Zame je dovolj.«

Želim si biti bolj lahkotna. Lahkotna kot veter. Ne zato, ker nimam odgovornosti, ampak zato, ker mi jih ni treba vseh nositi ves čas.

In mogoče je bilo ravno to največje spoznanje, ki sem ga odnesla iz Guardiansa. Ne sam festival, ampak spoznanje, da mi ni treba čakati na naslednji festival, da se počutim svobodno. To svobodo se moram naučiti živeti tudi doma. Med ljudmi, ki jih imam najraje. In predvsem sama s sabo.

Mogoče pa lahko danes isto vprašanje postaviš tudi sebi: Kje v svojem življenju tako močno držiš stvari pod kontrolo, da si pozabila zaupati in samo živeti?

Če si prišla do te točke, ti želim nekaj povedati.
Ni ti treba čakati, da bo še slabše.
Veliko žensk odlaša s skrbjo zase, ker si govorijo:
“Saj še gre.”
“Saj zmorem.”
“Saj so še drugi na slabšem.”
Tudi sama sem si to govorila. In vsak dan sem šla še malo čez sebe. Še malo čez svoje meje. Še malo čez utrujenost. Dokler telo ni reklo dovolj.

Danes vem, da bi si želela, da bi takrat nekdo prišel do mene in mi rekel: “Ni treba, da se zlomiš, da si zaslužiš pomoč.” Zato danes to govorim tebi. Ni ti treba dokazovati, kako močna si. Ni ti treba čakati na pravi trenutek. Ni ti treba najprej urediti vsega okoli sebe.
Mogoče je dovolj, da narediš en majhen korak zase.

Program “Vsak dan bližje sebi” sem ustvarila prav za ženske, ki čutijo, da tako ne želijo več živeti, a ne vedo, kako začeti drugače. In mogoče je danes ravno ta dan.

Program najdeš v prvem komentarju pod objavo.

Si se že kdaj vprašala, zakaj se v nekaterih obdobjih življenja vedno znova srečuješ z enakimi izzivi?

Zakaj ti je včasih težko izraziti svoje mnenje. Zakaj težko zaupaš vase. Zakaj se zapiraš pred ljubeznijo ali pa imaš občutek, da ne slišiš svoje intuicije.

V vzhodnih tradicijah čakre opisujejo kot energijska središča, ki so povezana z različnimi področji našega življenja. Vsaka od njih odraža določen vidik našega notranjega sveta in način, kako doživljamo sebe ter odnose z drugimi.

Danes bi s teboj rada delila eno izmed njih, s katero se pri svojem delu zelo pogosto srečujem.

❤️ Srčna čakra
Srčna čakra je povezana z ljubeznijo, sprejemanjem, sočutjem in našo sposobnostjo, da ljubezen sprejmemo in jo tudi podarimo drugim.

Ko je v ravnovesju, lažje odpiramo svoje srce, gradimo zdrave odnose in zaupamo življenju. Ko pa nosimo stare bolečine ali razočaranja, se lahko zapremo vase, težko sprejemamo pomoč ali imamo občutek, da ljubezni nismo vredni.

“Kaj je v tem trenutku največji izraz ljubezni do mene?”
Že iskren odgovor na to vprašanje lahko postane prvi korak nazaj k sebi.

Če čutiš, da si želiš ustvariti več prostora zase, te z veseljem vabim na dva posebna spletna dogodka.

✨ 31. julija ob 19.30 se srečamo na online Kundalini aktivaciji, kjer boš skozi glasbo, energijski prostor in globoko sprostitev podprla naraven pretok svoje energije.

🌙 4. avgusta ob 19:30 pa pripravljam online kanalizirano meditacijo in skupinsko kanalizirano sporočilo. To je večer, namenjen umiritvi, povezovanju s seboj in odpiranju prostora za vpoglede, ki jih v vsakodnevnem tempu pogosto preslišimo.

Naslednič pa ti razkrijem in povem nekaj več o ostalih čakrah...