11/07/2025
GLAS TISTEGA, KI NOSI
Utrujen sem, utrujen vzdrževanja,
nikoli, res nikoli ni dovolj spanja.
Utrujen od hrupa v svoji glavi.
Kaj drži me pokonci? Saj niti ne vem.
Zakaj bilo bi ti mar? To moj je problem.
Zbudim se, telefon odprem, ves bu****it v oči,
strmim vanj kot v praznino, ki ne izgine le ždi.
Lačen sem, ampak ne hrane, telesa,
lačen smisla, brez jasnega procesa.
Želim si več, a ne vidim prave poti
v bolečini in stresu vse bolj se mi mudi.
Iztisnem iz sebe še zadnji atom,
potisnem močneje, tvegam svoj zlom.
Nihče truda ne opazi, le moje napake,
pohvale so redke, izvzete iz tlake.
Delal, garal bom, kot vlečni pes,
če rezultata takoj ni, prevzame me bes.
Kontent pred obrtjo, a tega ne veš?
Do mojstrstva prideš, počasi in peš.
Utrujen sem, utrujen discipline.
utrujen te metronomske rutine.
Utrujen od sanj, ki uhajajo mi iz rok.
Šel bom v službo, najel stanovanje
prijatelje povabil na vselitveno praznovanje.
Stanovanje ni moje, avto tudi ne,
fasada je važna, notranjost pač ne.
Naložil si bom app, makrote štel,
hodil v gym, da v glavi bom mlel.
Polizal bom krožnik, do zadnje drobtine.
Da ves ta moj trud ne bo šel v maline.
Pogledal bom serijo in skrolal po telefonu,
gledal kričanje v apatičnem tonu.
Gledal, kako debatirajo, na kateri strani si ti?
Nism vedel, da svet le na dveh nogah stoji.
Utrujen sem, utrujen kričanja,
utrujen polariziranja in pričakovanja.
Utrujen popolnosti iz ekranov.
O sranje, pozno postaja, alarm nastavim,
zjutraj pa vse dal bi, da ga malo prestavim.
Da ulegel nazaj se še malo stisnil bi ženo,
zadnje čase, za vse drugo mi je malo vseeno.
Vendar nisem še tam, zato hitro ustanem.
Zdaj bolj mi je jasno, kaj naj postanem.
Skočim v hlače, v službo zdrvim.
Še 10000 ur tlake in dolga se znebim.
Zanimivo pa je, da ko družino imaš,
ženo, otročke za njih vse daš.
Moje sanje postajajo tihe in končne.
za dom poln smeha, objeme neskončne.
Stanovanje naenkrat tvoj dom postane,
smisel dobijo vse te moje rane.
V ljubezni, družini najdem varen pristan,
odložim ščit, masko - vstopim kot jaz sam.
Včasih želim si več pristnih občutkov,
več prostega časa, brezskrbnih trenutkov.
Želim da čutijo pot, ki utiram jo zanje
tja, kjer se bodo razcvetele njihove sanje.
Utrujen sem, utrujen pomanjkanja časa.
Za ženo, otročke, hobije, špasa.
Vsako jutro si rečem: Obupat ne smeš.
Tud če si utrujen, maš to. Sam greš.