08/10/2026
Zapleti na plovbi preko Jonskega morja
»Ni konec, dokler nisi privezan.« To je eno navtičnih pravil, ki jih dobro poznamo, vendar se njihovega pomena zares zaveš šele takrat, ko ga doživiš na lastni koži.
Ampak pojdimo po vrsti.
Ekipa Mediteran 9 je že ob izplutju iz Marine Portorož vedela, da nas čaka zahtevno prečkanje Jonskega morja, od pete italijanskega škornja do Sicilije. Napovedanih je bilo 20–25 vozlov jugozahodnika, kar na tem območju pomeni tudi precej velik val.🌊
Napoved je bila točna. Po prečkanju Tarantskega zaliva je okoli četrte ure zjutraj veter začel pihati z močjo 20 vozlov, kasneje tudi več. Karpo s prvo krajšavo glavnega jadra takšne razmere dobro obvladuje, vendar je bilo pred nami še približno 120 navtičnih milj plovbe v veter. In to ni nekaj lahkotnega, vmesni postanki enostavno niso možni.
Prvotni cilj je bila Sirakuza, vendar smo kmalu ugotovili, da je predaleč. Odločili smo se za Catanio, kjer pa za Karpo niso imeli prostora. Naslednja možnost je bila Marina Riposto, kjer smo na srečo dobili prost privez.✌️
S tem smo si prihranili 6 ur orcanja, kar je bila odlična novica. Po 20 urah neprestane plovbe v težkem morju je bila celotna posadka že pošteno utrujena. Svoje je naredila tudi morska bolezen, ki je prizadela dva člana posadke in skiperja Maksa.🤮 Preostala posadka je z Bojanom in Borisem na čelu kompetentno in suvereno obvladovala zahtevne razmere.
Približno 10 milj pred Ripostom smo prišli v zavetje Sicilije. Veter je ugasnil, zato smo pospravili jadra in po razburkanem morju nadaljevali s pomočjo motorja. Še malo, pa se privežemo in odpočijemo.
Potem pa ...
Ob približno 23:00, samo 2 navtični milji pred marino, na globini 170 metrov, je motor nenadoma zmanjšal obrate. Takoj smo prestavili v nevtralni položaj, motor je ugasnil sam od sebe. Vse je kazalo, da smo s propelerjem ujeli ribiško vrv oziroma cel ribiški sistem. Brez pogona smo ostali tako rekoč z marino pred nosom.🤔
Prva možnost bi bila, da gre nekdo pod jadrnico in odreže vrv. Toda sredi noči, v razburkanem morju, je to preprosto prenevarno. Letos je v podobnih okoliščinah tragično izginil avstrijski skiper, ki je poskušal odstraniti vrv s propelerja. Zato je ta možnost v startu odpadla.
Poklicali smo marino in prosili, da nas pridejo iskat s svojim čolnom. Odgovor je bil negativen. Predaleč smo.
No, saj imamo jadra!
Z marino smo se dogovorili, da prijadramo do vhoda v marino, tam pa nam bodo pomagali do priveza. Toda ko smo dvignili jadra, nas je čakalo novo presenečenje. Kljub štirim vozlom vetra se Karpo praktično ni premaknila. Očitno je bilo pod vodo zapletenega precej več, kot smo sprva mislili.😬
Sledili so novi poskusi.
Poklicali smo italijansko številko za pomoč na morju na številko 1530, vendar se ni nihče javil.
Približno miljo stran smo opazili navigacijske luči, očitno ribiško plovilo. Večkrat smo ga klicali na VHF kanalu 16, tudi v italijanščini. Brez odziva.
Odločili smo se, da poskusimo pritegniti njegovo pozornost z rdečo signalno baklo. Prve, čeprav nove, sploh nismo mogli aktivirati. Druga je delovala, vendar se plovilo kljub temu ni odzvalo.
Situacija je postajala vse bolj neprijetna.
Potem pa je Bojan na AIS-u opazil plovilo, ki je plulo približno v smeri naše marine. Šlo je za 24-metrsko luksuzno jadrnico New Dimension.
Tukaj se je pokazala velika prednost sistema AIS. Plovilo smo lahko identificirali in ga poklicali po imenu. Po drugem klicu na VHF kanalu 16 se je New Dimension odzval. Komunikacijo smo prestavili na kanal 72, pojasnili našo situacijo in zaprosili za pomoč.
Odgovor je bil pozitiven, hura!😃
Čez približno pol ure so bili ob Karpo. Medtem smo mi pripravili vrvi za vleko in uporabili tudi elastično vrv Liros Handy Elastic, ki se je za blaženje sunkov pri vleki odlično obnesla.
Vleka proti marini je potekala brez večjih težav. V nekem trenutku se je naš »tovor« pod vodo celo sprostil, saj se je očitno pretrgala vrv, ki je zapleteni ribiški sistem držala na mestu.
Toda zgodba še ni bila končana. Ko smo se približevali marini, smo ponovno zaprosili za pomoč pri vplutju. Pri komunikaciji je bila s tekočo italijanščino nepogrešljiva Marinela.
In zakaj se ne bi zapletlo še enkrat …
V marini je bil samo še nočni čuvaj, ki pa ni imel na voljo čolna. Torej nam pri vplutju niso mogli pomagati.
Vleka jadrnice v marino, še posebej ponoči in brez lastnega pogona, ni enostavna zadeva. Zato smo odločitev prepustili skiperju Chrisu na New Dimension. Popolnoma bi razumeli, če bi nas pustil pred vhodom, čeprav so globine za sidranje nemogoče, tik pred vhodom je bilo še 40 m globine.
Toda odločil se je, da nam pomaga do konca in nas potegne v marino.👍
Sledil je še zadnji, zelo občutljiv manever. Treba je bilo oceniti pravi trenutek, ko bomo odvezali vlečno vrv in s čim manjšo hitrostjo oddriftali do pomola. Brez delujočega pogona Karpo namreč nismo mogli zaustaviti z motorjem.
Tukaj so prišle do izraza izkušnje. Maks je pravilno ocenil trenutek odvezovanja in Karpo je po 150 m samostojne plovbe praktično brez hitrosti nežno pristala ob pomolu, kjer nas je že čakal nočni čuvaj. Operacijo smo zaključili z nazdravljanjem nad uspešnim manevrom. Lahko bi celo noč bingljali 2 NM pred marino, na neprijetnih valovih.
Naslednji dan je Boris šel v akcijo in odstranil vrv ter dve plastični kanti, ki sta se zapletli okoli pogonske noge. Propeler je bil le relativno malo zapleten in za sproščanje vrvi še noža ni potreboval.
Profesionalno posadko jadrnice New Dimension, ki si je po dolgi in naporni plovbi iz Grčije na Sicilijo vzela čas, da nam pomaga, smo v zahvalo povabili na večerjo. Njihova pripravljenost pomagati neznani jadrnici sredi noči, predvsem pa odločitev, da nam pomagajo vse do priveza, je nekaj, česar ne bomo pozabili.🙏
Na morju smo jadralci odvisni tudi drug od drugega. Lepo je vedeti, da navtična solidarnost še vedno živi.
