Joga Tiho Pero

Folk. Postal sem en izmed teh ljudi, ki lahko varno izvaja vragolije v nevarnih okoljih za kul fotke.

In ob tem ne čutim niti malo ega. To je najpomembnejši efekt joge.

Na rednih classih te ne učim kako do kul fotk ampak kako do svobode v telesu, v umu, v srcu.

Če je to nekaj kar te zanima, pridi.

Sezono štartamo 23.9.

Na voljo le še nekaj mest. Piši v DM, če te zanima.

Ko sem pred leti svoji tašči rekel, da se ukvarjam z dihanjem, je zmedeno vprašala: "Zakaj bi se pa s tem ukvarjal? Saj zna vsak dihat...!”

In imela je prav. Vsak zna dihati.

A večina diha normalno, kar pa ne pomeni, da diha naravno.

Kronični stres, premalo spanja, premalo gibanja in preveč stimulacije počasi prepričajo naše telo, da diha po tempu modernega življenja: prehitro in površno.

In povrniti dih nazaj na naravno raven je ena najpreprostejših, a najučinkovitejših stvari, ki jih lahko naredimo za svoje zdravje.

Razumeti pa je treba, da ne dihamo samo zase. Dihamo za triljone celic, ki vsako sekundo potrebujejo kisik, da soustvarjajo celoto, ki ji pravimo “jaz”.

Torej ni pomembno šteti vdihov in izdihov ampak razumeti, kako dih deluje na celični ravni.

Tako da odgovor na vprašanje “zakaj bi se s tem ukvarjal?” je preprost: da poskrbim za delovanje svojih celic in še naprej uživam v iluziji jaza.

---

Res sem hvaležen, da sem poglobil svoje znanje o dihu z metodo in neizmerno cenim modrost mojega učitelja glede izgubljenih naukov pranajame.

Naslednja delavnica bo enkrat v 2027.

Pred tremi leti sem zvečer sedel v dnevni sobi, z eno mislijo v glavi:
"Tega ne morem početi, ko bom star 50."

Na videz sem počel nekaj, kar me veseli. Delal sem na televiziji, montiral šove, bil “v kreativnem poslu”. V resnici pa sem več let ustvarjal vsebine, ki jih nisem podpiral. In vedno znova zavoljo zaslužka utišal tisti notranji glas, ki me je ves čas želel spomniti, zakaj sem sploh postal filmar.

"Svojega življenja ne spremeniš v enem letu. V petih pa ga lahko postaviš na glavo."

To je bil stavek, v katerega sem strmel tisti večer (knjiga Think Big) in se hkrati spopadal z idejo, da bi si spremembe morda želel malo hitreje kot to...

Potrpežljivost!

Spomnim se svojih prvih mesecev učenja joge.
Iz tedna v teden sem stal v prazni dvorani.
Spraševal sem se "kje je folk?"

Potrpežljivost. Hah... Ko bi le lahko bilo tako lahko.

Minili so tedni, meseci, ... Sem pozabil na potrpežljivost. Obupal. Se spomnil. Se trudil. Prokrastiniral,...

Ko to pišem, bo kmalu eno leto odkar sem nazadnje porabil svoj čas in energijo za delo, ki ga ne želim opravljati.

Prvič v življenju počnem nekaj kar me izpolnjuje. In z veseljem bi rekel "and I lived happily ever after", a ni čisto tako kot nam je prodal Disney...

Presenečen sem s koliko nelagodja se še vedno soočam v tem obdobju, ko končno počnem nekaj, kar me iz srca veseli.

Deli v meni so bili zelo močno privajeni na idejo, da ne človek ne more zares živeti, tako kot bi si sam želel.

"To ne more biti res."
"Nekaj bo šlo narobe."
"Saj ne moreš kar biti srečen..."
"Ne moreš biti plačan za nekaj, kar rad počneš."

In to je nekaj, česar skoraj nihče ne izpostavi.
V svetu socialnih omrežij je poplava ideje “spremeni svoj lajf in boš srečen!”.

A sam ugotavljam, da je bolj tako:
Spremeni svoj lajf... in potem se srečaj z vsemi notranjimi deli, ki temu življenju še ne zaupajo.
Bodi z njimi.
Bodi nežen.
In jim stoj ob strani, ko se počasi odvežejo vseh starih prepričanj, ki so jih oblikovala leta do tega trenutka.

Na koncu dneva ves čas živimo sami s sabo v svoji glavi in kljub zunanjim spremembam, so notranje še pomembnejše.

📸 Hvala za fotke iz

Joga sezona se je začela in skupine se že polnijo.
Prijave se zaprejo konec oktobra.

Se vidimo na blazini ali pa še naprej preko ekrana ✌️

https://www.jogatihopero.com/prijava

Vse pride.
Vse gre.
In vse ves čas je.

Metre pod vodo sem s polnimi pljuči opazoval gladino vode. Žarke, ki so se prebijali in bežno osvetljevali dno. In za trenutek samo bil.

Dokler me ni prešinila misel "jutri bi se spet potapljal", a sem se zavedal, da bom jutri že doma.

In ta trenutek sem si želel zapomniti, ga obdržati, ga podaljšati za trenutek... Pa ni šlo. A vseeno je bil tam.

Tako resničen, tako izmuzljiv... je ta čas, ta zdaj.

In sem za trenutek zopet samo bil, zaznaval nežen šum morja. Dokler se ni pojavila nova misel "zakaj se nisem potapljal že prvi dan".

In tako je šlo dokler mi ni zmanjkalo zraka.
In tako gre z vsakim vdihom znova.
In tako gre.
In tako pride.
In tako ves čas je.

---

Na jogi pogosto govorimo o temu trenutku. O biti tukaj in zdaj. Toliko, da je to že zlajnana ideja. Pa vseeno ključna. In vsake toliko kdo vpraša "kako priti do tega?"

In odgovor je, da se tja ne pride, ker to ni destinacija. Je le stanje pod površjem vsega kar je.

Vse kar lahko naredimo je, da opazimo kaj ga zastira in to spustimo.

---

Nova joga sezona je pred vrati.
Govorili bomo o tem in o marsičem.
Ob tem pa gibali tako in drugače.

Comment LJUBLJANA to get info and the first 10 people will also recieve a special offer!

Simon Borg-Olivier is returning to Ljubljana for a 5-day intensive workshop "Yoga Beyond Strength & Flexibility: 5-Dimensional Flow Immersion" 🌀

📣 Early Bird tickets are now available until June 30
🗓️ September 6–10, 2025
📍 Slovenia, Ljubljana

This is more than a yoga workshop. This is a lifetime of yoga experience, blending science of movement, breath, and embodied wisdom.

💡 Whether you’re a teacher, a dedicated practitioner, or simply someone seeking a deeper, more sustainable way to move and live in your body — this immersion offers something rare:
✨ Movement practices that respect your nervous system
🫀 Breathing techniques that awaken energy and stillness
🌱 Learning environments that prioritise curiosity over performance
🪷 A community space where growth feels both grounded and joyful

We’re honoured to host this event again in beautiful Ljubljana, and we invite you to join us with an open mind and a curious body.

Because deep wisdom begins with creating a connection with your body, mind and soul.

Join us. Come home to your body ❤️

"Vsak trenutek je v popolnosti zasnovan za to, da spustiš vse, kar več ne potrebuješ."

Ta stavek me vodi že nekaj mesecev in počasi spreminja moje življenje.

Zadnje čase na vprašanje "Kako si?" pogosto odgovorim z:
"Življenje gre gor in dol, levo in desno, jaz pa se na vsakem ovinku odločim, da sem čudovito."

In to ne pomeni, da sem ves čas čudovito. Daleč od tega. Ta odločitev me le vedno znova usmeri na pot sreče, svobode in miru - mojim trem gradnikom besede čudovito.

Predvsem pa mi omogoča, da vsak trenutek zelo jasno vidim kaj me oddaljuje od tega, da bi se počutil čudovito.

---

In zelo jasno vidim, da se že od nekdaj se počutim kot puzla:
ki ne najde svojega mesta v sliki,
ki ni dovolj pravilna,
ki se primerja,
ki se čuti preveč,
ki se čuti premalo,
ki hoče biti nekaj drugega,
ki se boji, da zaseda napačen prostor,
ki pozabi, da je del večje slike.

---

Sedel sem v cerkvi in strmel v Kristusovo rano. Besede "Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" so odmevale v meni.

Bolečina je prišla. Mehka, tiha, a globoka. Srce se je odprlo in prvič sem te besede usmeril navznoter.

Bile so namenjene meni – glasovom v meni, tistim delom, ki me s strahom in bolečino hočejo ščititi, pa včasih naredijo ravno obratno.

---

Dolgo časa sem se trudil sprejeti svojo nepopolnost in pogosto želel utišati glasove, ki so to izpostavljali.

Nisem uspel.

V trudu in neuspehu sprejemanja nepopolnosti, pa sem pozabil sprejeti popolnost. Popolnost težkih trenutkov, popolnost bolečine, ...

---

"Če zamudiš to, zamudiš vse." je drugi stavek, ki me spremlja zadnje čase.

Pomaga mi ostati tukaj. Videti življenje takšno, kot je. Z vso gromozansko težo in neskončno lahkotnostjo, z zaslepljujočo lepoto in z grenkobo, z zmedo in z jasnostjo.

In na vsakem ovinku vse povabim bližje, spustim vse, kar ni več potrebno in zaplešem v čudovito igro življenja.

---

Bi raje brokoli ali palačinke?

Ko se pogovarjam z ljudmi, dobim občutek, da vsi vejo vse. In pomislim ali sem jaz edini, ki nima pojma?

---

Zahodnjaki smo močno pogojeni z idejo, da je treba vedno nekam priti. Ko gremo na izlet, gremo na cilj. Ko se ukvarjamo s težavami, jih moramo predelati, razrešiti, oprostiti, spustiti - priti iz tu do tam.

In tako celo življenje skačemo iz A do B do C do D in nekje globoko v sebi pričakujemo, da bomo enkrat končno prispeli do Ž.

Ampak abeceda življenja se ne konča pri črki Ž.

Bistvo torej ni, da pridemo do ž, ampak da v vsakem trenutku znova, pogledamo prostor med vsako črko. Prostor kjer se skriva marsikaj kar nam ni vidno, ko smo ujeti v potrebo nekam priti.

---

Igra življenja se ne gre se za to, da nekam pridemo. Gre se za to, da se zavemo, kaj nas ovira, da lahko vsak trenutek živimo že na cilju. In to od nas zahteva mnogo več kot smo večinoma pogumni opustiti - idejo, da moramo nekam priti.

---

In ko to običajno delim, je vsem vse jasno. .. Pa se vprašam ali sem dobro razložil ⭐