JKŽ | Jamarski klub Železničar

[Jamarska šola 2026] Izpit

"S cmokom v grlu, a nasmeškom na obrazu poročam o zaključku Jamarske šole 2026. V soboto, 18. aprila, smo se že tretjič zbrali pri Vranji jami, kjer so nas pričakale štiri postaje preverjanja znanja. Najprej pa je sledil zajtrk ter nervozno ponavljanje teorije in vozlov.

Izpit se je začel s praktičnim delom, kjer smo pokazali plezanje z različnimi ovirami, kot sta vozel in odmik. V teoretičnem delu smo odgovarjali na vprašanja za jamarja pripravnika Jamarske zveze Slovenije ter pokazali naše veščine prve pomoči. Uspešno smo morali zavezati najbolj kritične vozle, kot so kravatni, bičev in polbičev vozel ter različne nadgradnje šestice in osmice.

Vmes se je že pripravljalo kosilo, zato smo se utrujeni lahko okrepčali s hrenovkami, čevapi, sirom in zelenjavo, prav tako je bilo poskrbljeno za različne vrste domačih slaščic. Vsi se lahko strinjamo, da je to del tečaja, ki ga bomo najbolj pogrešali.

Sledila je podelitev diplom za uspešno opravljen tečaj, nato pa so nas presenetili z vrvjo nad vhodom Vranje jame. Ob spustu smo uživali v razgledu na pokrajino, najbolj zagreti pa so splezali tudi navzgor.

V šoli smo se naučili zelo veliko in ne dvomim, da bo rezultat tega še več obiskov jam ali raziskovanje različnih okusov piva."

[Jamarska šola 2026] Medvedjak
''V soboto, 11. 4. 2026, nas je čakal še zadnji spust v podzemni svet pred izpitom. Zbrali smo se ob 9. uri v Kozini, kjer smo se s kavo okrepčali, nato pa se v koloni avtomobilov podali po stari cesti proti Ilirski Bistrici. Po nekoliko prehitrem odcepu s ceste, nekaj obračanja in manevriranja (po katerem sem bil še posebej vesel rahlo dvignjenega podvozja Fiat Pande) smo prispeli do polja, kjer smo pustili avtomobile, se opremili in odpravili proti vhodu v jamo. Pred pričetkom dela nas je prijetno presenetila članica z sladoledom. Tako motivirani smo se lotili opremljanja jame.

Tokrat nas je čakal Medvedjak (kat. nr. : 881), ki se nahaja na nadmorski višini 520 metrov. Jama se nahaja v Sloveniji, 1,0 km severno od kraja Skadanščina in 2 km zahodno od kraja Markovščina, dolga je 1092 metrov in 129 metrov globoka. Vstop vodi skozi 42 metrov globoko brezno v prvo veliko dvorano.

Najprej smo si ogledali prvi rov z umetno postavljenimi kapniki, nato pa smo se vrnili mimo vhoda in nadaljevali v drugi, daljši rov. Na poti smo prečkali več večjih dvoran, med drugim tudi sobo z velikimi ponvicami, v katerih smo se lahko zleknili in pomalicali.

Na koncu rova je bolj pogumne čakal še vzpon po vrvi do nadaljevanja. Tam smo se pred zaključkom obrnili in ujeli skupino, ki se je povzpenjala po vrvi na prostost, ter skupaj nadaljevali zadnjo etapo sobotnega izleta – izhod. Spust po vrvi je predvsem stvar nadzorovanja hitrosti in opazovanja naravnih lepot jam, pot gor pa je druga zgodba, pisana predvsem v švicu in kletvicah.

Sledilo je še razopremljanje smeri in zlaganje opreme, sprehod do avtomobilov ter skoraj akrobatski »tai-chi« manevri pri slačenju kombinezonov, ki med obiskom jame skrivnostno izgubijo nekaj konfekcijskih številk. Akcijo lahko zabeležimo kot uspešno po vseh objektivnih merilih: vsi smo prišli ven zdravi in ponosni, našla se je izgubljena matica, sendviči pa so bili vsi pojedeni.
Tudi subjektivno bi izlet ocenil kot zelo uspešen – odličen način za preživeti soboto. Poročilo o nedelji in pranju blata z opreme na samopostrežni avtopralnici pa raje prepuščam domišljiji bralca.''

[Jamarska šola 2026] Rakov Škocjan

''V soboto, 28. marca, nas je čakala naša peta jamarska akcija.
Preden napišem več o tem dnevu, ne morem mimo omembe, kako sem spoznala JKŽ.
Lansko poletje je ob 70-letnici kluba njihov član, potapljač Igor, zanje organiziral začetni in nadaljevalni tečaj potapljanja v Piranu. Oba vikenda sem bila tam tudi sama in z njimi preživela nekaj časa. Bili so nadvse prijetna in zabavna druščina, ki me je navdušila do te mere, da sem začela razmišljati o jamarski šoli in se ji nato tudi pridružila.
Ob 9. uri zjutraj smo se zbrali pri Velikem naravnem mostu v Rakovem Škocjanu in se odpravili do bližnje stene.
Naši pridni jamarji so začeli opremljati steno, tečajniki pa smo iskali s soncem obsijane kotičke, kjer bi se lahko vsaj malo pogreli, saj so bile temperature precej zimske.
Tokratna stena je bila nekoliko višja kot pri Vranji jami, na njej pa so nas čakali klasični izzivi – vozli, odmiki in prečka.
Po prvem plezanju so nas na vrhu razvajali z Nininimi palačinkami, po drugem pa nas je presenetil Lens s prav posebnim priboljškom – sladoledom v kornetu s smetano, sladkim grehom in barvnimi mrvicami.
Na koncu smo vadili prehod na prečko, nato pa nas je dragi Kraško razvajal s hrenovkami, sirom in dodatki, za kar smo mu bili zelo hvaležni.
Zdi se mi, da nam gre vrvna tehnika vse bolje od rok in da smo vedno bolj pripravljeni na nove jamarske podvige.
Posebna pohvala gre odboru za prehrano, ki je poskrbel za kulinarično obarvano akcijo, na kateri kaloričnega deficita zagotovo ni bilo.
JKŽ me vedno znova navdušuje.''

[Jamarska šola 2026] Jama pod Gavgami
Lepega, jasnega in dokaj toplega jutra smo se z jamarsko šolo odpravili na našo tretjo ekspedicijo, tokrat v Jamo pod Gavgami v okolici Divače. Ob prihodu na zbirno mesto pri gostilni Risnik smo takoj opazili, da se uspešen dan raziskovanja nujno začne s kavo. Ne morem jim zameriti, saj je bila res okusna, nekaj pa je k temu zagotovo pripomoglo navdušenje nad prvo zahtevnejšo jamo.
Po kratkem okrepčilu smo se odpravili po makadamski cesti do parkirišča pri železnici, kjer smo se preoblekli v kombinezone, obuli škornje in pripravili opremo. Medtem, ko so inštruktorji pripravljali sidra in vrvi, smo tečajniki ponovili vozle in jih zasipavali z relevantnimi in takšnimi ali drugačnimi neumnimi vprašanji.
Sledil je prvi preizkus vrvne tehnike v jami. Eden za drugim smo se spuščali po približno štirideset metrov globokem breznu, pri čemer so mokre in spolzke skale zahtevale precej zbranosti. Ko smo dosegli dno, smo si na nekoliko odpočili in se okrepčali, nato pa nadaljevali raziskovanje jame. Razdelili smo se v dve skupini in izmenično raziskovali severni rov ter večji rov, ki se je nadaljeval iz vhodne dvorane.
Severni rov nas je pripeljal do ne prav prostorne kamrice, v katero smo se povzpeli s pomočjo vrvi. Kljub temu, da je bil že severni rov kapniško bog*t, se je prava lepota jame razkrila šele v večjem rovu. Inštruktorje smo povprašali, če se neka majhna luknja v tleh nadaljuje, na kar so odgovorili, da naj ugotovimo kar sami. Nadaljevala se sicer ni, ugotovili pa smo, da se vanjo lahko štirje nabašemo, kar je tudi zanimiv podatek. Tisti, voljni plazenja, smo si ogledali tudi manjše stranske dvoranice in rove. Pred enim od takšnih podvigov sem odložil prasico in jo tam seveda tudi pozabil. Spomnil sem se šele v vhodni dvorani, toda na srečo – ali pa tudi ne – jo je našla Hanja, ki me je obvestila, da bi se spodobilo, da za kazen napišem poročilo.
Po raziskovanju je prišel čas za vzpon nazaj na površje. Vzpon je bil dokaj dolg, toda z vmesnimi postanki smo počasi vsi priplezali na vrh. Sledila je še ena kava in povratek domov.

Še video :)

Novo brezno nad Kolpo Ime mu bo Strašno brezno. Globoko je 33m

22.03.2026
Raziskovanje in merjenje brezna, ki sva ga lani našla med pohodniško turo. Takoj za vhodom se brezno razširi na nekaj metrov širine. Ena stran je previsna druga pa skoraj navpična. Celotno brezno je v dolomitu in je nastal ob prelomu dinarske smeri. Mislim, da je celo nastal na stiku dveh prelomov, vsaj tako zgleda na dnu..
Globoko je 33m in dno je zasuto s šodrom. Do Kolpe manjka pa samo še slabih 500vm 😄
Jamarila Malanja in Ferari

[Jamarska šola 2026] Vranja jama - stena 2
''V soboto, 14. marca 2026, smo se kot teden prej ob 9ih dobili pred Vranjo jamo. Če smo teden prej lahko uživali v Petrovih zračnih posnetkih Planinskega polja, ki se razprostira za jamo proti zahodu v prijetni mešanici zgodnje-pomladnih barv, je bil tokrat pred nami bistveno bolj kisel dan. Prve dežne kaplje so potrkale na vetrobransko steklo prav v trenutku, ko sva z Nino parkiral ob gozdni cesti. Ostali tečajniki prav tako niso delili navdušenja nad idejo visenja na vrvi v premočenih oblačilih. Kaj nismo šli v jamarje prav za to, da se v jamah ognemo dežja?

Naši vrli inštruktorji so delili naše navdušenje nad vremenom, saj nas je pričakala neopremljena stena. Po dveh krajših nalivih, ki sta izzvala goretexe iz nahrbtnikov, so se le spustili in štriki so cikcak bingljali po steni. Hanja nas je pokomandirala in spravila v opremo, medtem ko je tokratna demonstratorka Tinkara zopet pokazala, kako gremo gor in dol preko sidrišča. Končno oceno bodo dali inštruktorji, a z mojimi laičnimi očmi ocenjujem, da smo se odrezali bistveno boljše kot zadnjič. Tokratni novosti sta bili prehod preko vozla ter prečka. Od dveh mi je bistveno bolj všeč vozel, saj se ni treba drsat po steni.

Kraško se je zopet izkazal s toplimi priboljški iz ognjišča, ki so razveselili tako mesne kot ne-mesne ljubitelje žar dobrot. Je pa res ta, da mora po jamarski akciji vse do g*t v pralni stroj - ali je to z blatom prežet Merkurček ali pa prekajena vetrovka, ki se je cel dan pajcala ob ognju.

Izpostaviti je treba še Lucijo, ki je tokrat prvič opremljala smer in se v enem od sidrišč nesrečno zakvačkala. Situacija, ki je sledila, je najbolj spominjala na sceno iz ene od marin v Dalmaciji sredi poletja, ko se vrli član češke mornarice loti vezanja prevelike jadrnice v dvajsetih vozlih vetra. Okoli njega se kot gobe po dežju pojavilo znalci, ki vsak po svoje delijo nasvete, kar vedno pripelje do največje zmešnjave. Kapo dol Luciji, ki je ohranila mirno kri, in zadevo rešila kljub neštetim (sicer dobronamernim!) nasvetom. Jaz bi že veliko prej pregrizel štrik in skočil do tal.''

[Jamarska šola 2026] Vranja jama
''Lepega sobotnega dopoldneva smo se ob 9. uri z jamarsko šolo zbrali v Log*tcu pred steno pri Vranji jami. Počasi smo se odpravili do stene, kjer smo odložili svojo plezalno opremo. Medtem ko smo čakali, da bolj izkušeni jamarji opremijo steno, smo se odpravili na kratek obisk Vranje jame. V jami so nas pričakale jamske poslikave falusa, ki jih je z roko naslikal nedavni obiskovalec.
Po krajšem raziskovanju smo se po levem rovu povzpeli po lestvi in iz podzemlja izstopili na Planinsko polje. Tam nas je pričakal čudovit razgled na zeleno polje in prijetna toplota, ki je bila pravo nasprotje mrzlemu podzemlju. Nato smo se odpravili do Putikovih štirn, kjer smo prisluhnili razlagi o njihovi zgodovini.
Sledil je krajši vzpon skozi gozd do Skednene jame. Pred vstopom nam je Uroš naročil, naj zelo pozorno spremljamo pot, po kateri hodimo, kar se mi je že takrat zdelo nekoliko sumljivo. Moji instinkti so imeli prav, saj nas je na drugi strani čakal preizkus – morali smo se vrniti nazaj do vhoda brez svetlobe. V popolni temi smo nekaj časa tavali po rovih, dokler nismo zagledali svetlobe izhoda in brez pomoči svetilk varno zapustili temno podzemlje.
Na koncu smo se vrnili na izhodišče, kjer nas je čakal še glavni del dneva – plezanje. Medtem ko smo bili na ogledu jam, so izkušenejši jamarji že pripravili steno in napeljali vrvi. Najprej smo preverili in pravilno nastavili svojo opremo, kar se je izkazalo za večji izziv kot smo mislili, nato pa smo si ogledali še prikaz pravilnega plezanja. Kmalu zatem smo se tudi sami preizkusili v steni. Med plezanjem smo se soočali z različnimi psihičnimi izzivi in premagovali strah pred višino. Proti koncu popoldneva, ko so bile roke že precej utrujene, nam je prijazen starejši jamar zakuril ogenj in spekel odlične hrenovke, s čimer smo na prijeten način zaključili naš drugi dan jamarske šole.''

V torek sva Malanja in Ferari le našla prvo letošnjo novo jamo :) Lepo je bilo spet biti na štriku in se spuščat v neznano. Zaenkrat je jama Sovji prepad globoka 27m in dolga 53m od katerih je 9m, ki jih je samo laser dosegel. V dvoranici na dnu se gor nekaj odpira, ampak je treba nekaj metrov splezat...
Zanimivo pa je, da v radiju 170m okoli Sovjega prepada so 3 registrirane jame in kljub velikemu vhodu ( 10x3m ) nihče ni jame opazil in tudi na Lidarju se jo komaj vidi. Prav naju je čakala :)

Nova jama na Stojni 10 in 11.03.2026

[Jamarska šola 2026] Pretekli vikend smo začeli z letošnjo jamarsko šolo v Mačkovici! Po ustaljeni praksi poroča tečajnica:
''Po četrtkovih predavanjih je hitro postalo jasno, da prvi teren jamarske šole ne bo ravno sprehod. Ampak vseeno… sončna sobota, nova ekipa in dobra družba – kaj gre lahko narobe? Potem smo šli v Mačkovico.
Vhod v Mačkovico je sprva deloval precej odprto. Ta občutek ni trajal dolgo. Kmalu smo se že plazili po vseh štirih in lezli skozi vsako tadrugo luknjo.
Večkrat sem izkušene jamarje vprašala:
»Kaj pa naslednji rov – a bo ful ozek?«
Odgovor je bil vedno isti:
»Ne, ne, naslednji je širok.«
Spoiler: niti en izmed teh rovov ni bil zares širok. Če je rov, kjer se 160-centimetrska punca komaj zvleče skozi, “širok”, si raje ne predstavljam, kakšen je potem ozek.
Po malici smo nadaljevali do blatne stene. Pred sabo sem videla blaten štrik, nekaj metrov visoko steno in ljudi spodaj. Po kratkem premisleku sem se spustila – očitno ne dovolj premišljeno. V naslednjem trenutku sem ugotovila, da se vrvi sploh več ne držim in samo drvim po blatni steni navzdol. Na mojo »srečo« sem, še preden bi priletela na tla, zletela naravnost v luknjo v steni. Na koncu so tako kosti kot nohti ostali celi.
Na blatnih tleh smo se hitro sprijaznili z usodo: merkurje bomo čistili še cel teden. Čakanje smo si krajšali z izdelovanjem blatnih skulptur.
Ko sem po nekaj urah spet zagledala sonce, je bil občutek skoraj katarzičen. Seveda brez “after” slike ni šlo – da bomo lahko prestrašili že nove jamarje v 2027.
Na poti domov sem brata vprašala, ali je od vseh padcev kaj opraskan.
»Ne,« je rekel. »Samo moj ego – in ta kar precej.«''

V soboto je potekalo srečanje jamarjev ob 50. letnici delovanja Jamarskega društva Danilo Remškar iz Ajdovščine. V okviru slavnostnega dogodka je bila tudi podelitev nagrad Jamarske zveze Slovenije (JZS). Podeljena so bila priznanja, bronasti, srebrni in zlati znaki ter plaketa z zlatim znakom, najvišje priznanje, ki ga podeljuje JZS. Plaketa z zlatim znakom JZS se podeljuje zaslužnim članom in članicam ali zunanjim sodelavcem in jo prejmejo samo najbolj zaslužni, ki so se z dolgoletnim delom in požrtvovalnostjo izkazali na področju jamarstva in vsega, kar je v povezavi z njim. Obdobje podelitve med zlatim znakom in plaketo z zlatim znakom JZS mora biti najmanj deset let ali 30 in več let dela v jamarstvu.
Naš klub je letošnjo plaketo prejel ob 70. letnici delovanja in povzema ves trud številnih generacij, ki so gradili dosežke našega kluba. Še na mnoga leta in številne uspehe!