Lepota Giba - Feldenkrais s Tadejo

Dr. Bessel van der Kolk o Feldenkrais metodi:

Vedno me znova preseneti, kako pogosto tudi najbolj priznani strokovnjaki na področju travme poudarijo nekaj, kar čutimo vsi, ko se enkrat zares ustavimo: da je nemogoče živeti polno, če ne živimo v svojem telesu.

Dr. Bessel van der Kolk — zdravnik, raziskovalec, avtor The Body Keeps the Score — pravi, da se pravi proces zdravljenja začne šele, ko se človek nauči zares čutiti svoje telo. Ne analizirati. Ne razmišljati. Ne razlagati. ČUTITI.

In ena izmed metod, ki jo pogosto omeni, je Feldenkrais.
Zakaj? Ker nas nežno vrne nazaj k sebi. K tistim majhnim, tihim signalom, ki smo jih leta ignorirali.

Kaj je tisto, kar jaz sama najbolj občutim pri Feldenkraisu?

Da gre za izkušnjo, ki je neverjetno subtilna… in ravno zato tako močna.
Ni agresivnega raztezanja, ni “moram stisniti”, ni bolečin.
Samo ti, tvoj dih in zelo počasno, zavestno gibanje.

In potem se zgodi nekaj, kar vedno znova preseneti:

💛 ramena spustijo, ne da bi se trudil
💛 čeljust se sprosti
💛 dih steče globlje
💛 hrbet postane mehkejši
💛 glava bolj mirna
💛 telo se počuti lažje, bolj “svoje”

Ta občutek, ko veš, da nisi več trd ali zakrčen… to je tisti “klik”, ki ga je težko opisati, a ga vsak prepozna, ko se zgodi.

Zakaj je Feldenkrais tako dragocen tudi za ljudi s stresom in travmo?

Skozi gibanje se živčni sistem počasi uči, da je lahko spet varen. Čisto po naravni poti. Brez forsiranja.

Dr. van der Kolk pravi, da ljudje doživijo največ premikov takrat, ko začnejo živeti v svojem telesu, ne samo v mislih.
Feldenkrais to omogoči brez pritiska — prav zato ker je tako nežen, je tako učinkovit.

Ko se telo sprosti, se sprosti tudi življenje

Ko nisi več zategnjen, utrujen, zakrčen ali na “avtopilotu”, se začnejo dogajati zelo konkretne spremembe:

✔ več energije
✔ globlji dih
✔ manj bolečin
✔ več prostora v prsih
✔ lažja hoja
✔ boljše ravnotežje
✔ jasnejši um

In kar je meni najlepše — telo se začne počutiti kot dom, ne kot bojno polje.

Če bi tvoje telo govorilo, kaj bi ti reklo danes?

“Dihaj.”
“Upočasni.”
“Ne rabiš se boriti.”
“Dovoli si mehkost.”

Telo res zna povedati, kaj potrebuje.
Včasih ga moramo samo spet začeti poslušati.

Velikokrat v življenju slišimo stavke:
Ne vem kdo sem, samo še to naredim in bom srečen, ko se bo to spremenilo, bom pa srečen, … ampak do spremembe nikoli ne pride, ker iščemo rešitve zunaj nas in ne tam, kjer je pomembno, torej znotraj nas.
Ravno zato, sva se s Hadijem odločila, da bova v Slovenijo pripeljala izobraževanje, ki v Italiji poteka že kar nekaj let in sicer: ČLOVEŠKA FUNKCIONALNA IN SISTEMSKA INTEGRACIJA.
🌟 Za koga je izobraževanje primerno?
• za vse, ki želite najti sebe in predvsem živeti sebe in ne idejo sebe
• za vse, ki delate z ljudmi
• za tiste, ki želite še globje v sebe, preko svoje zgodbe, preko svojih travm, preko svojih projekcij
• za tiste, ki želite polno živeti
🌈 Kako izobraževanje poteka?
Izobraževanje traja 4 leta. Poteka 7 vikendov na leto in pa dodatne 4 intenzivne dni (poleti) v Italiji.
🌺 V tem momentu imamo v Sloveniji dve skupini učencev, novo skupino odpiramo v letu 2027. Za vse informacije ali prijave smo na voljo na: [email protected]

17. JULIJ - svetovni dan Koolen de Vries sindroma
Dan, ki bi bil za nas kot vsak drug normalen dan, pa vendar je to postal naš dan, saj je to dan, ki smo ga spoznali zaradi Liana in ga praznujemo zaradi Liana.

Diagnoza, ki je toliko let predstavljala strah in bolečino. Diagnoza, zaradi katere se nam je spremenil svet. Oh, kako zelo jezna sem bila na univerzo, da je mojemu sinu dala to diagnozo. Kako zelo bolelo je. Skrbelo me je, kako se bo znašel, kako ga bo sprejel svet, kaj bo za njega prinesla prihodnost. Ves čas sem živela v “katastrofalnih fantazijah”, kaj bo - ko bo, kaj bo - če bo/ če ne bo,… odneslo me je… v nekem momentu sem v njem videla samo diagnozo, ki nam je spremenila življenje. Preprosto nisem zmogla videti, da nam je spremenila življenje na bolje. Diagnoza, ki nas je zbudila!

Potem pa sem na srečo začela delati na sebi 🤪😅. “Kaj je danes zagotovljeno?” Edina realnost je ta, da danes smo, jutri pa lahko, da nas ne bo več. S tem zavedanjem sem postopoma nehala pogledovati proti kaj bo/ ko in če bo…
In tega ne bi nikoli spoznala brez Liana.
Čeprav me včasih to še vedno jezi (saj še vedno zelo rada pobegnem v svet kako bi moralo biti in se preveč zatikam na mentalnem nivoju in okolici) se mi resnično zdi, da nas je Lian prišel naučiti kako živeti.
Njegov svet je res tako zelo iskren… nihče ne da bolj toplega in iskrenega objema od njega. Nihče ne ljubi tako življenja,kot ga on. Doživeti hoče VSE. Probati želi vso hrano. Obožuje potovanja… obožuje premikanje…. Ta mladi fant obožuje izkušnjo življenja. Včasih se lahko postavim na glavo, ko mu želim nekaj dopovedati, in po tehtnem razmisleku znotraj sebe ugotovim, da sem vse to želela samo zato, da se bo bolje znašel v družbi, da se bo bolje prilagodil, da bo pripadal…. A on meni vztrajno kaže, da on ne rabi pripadati… a kljub temu, da ne rabi pripadati si ob sebi gradi družbo, ki ga sprejema, ljudi, ki ga podpirajo in vedno je glavna faca, kamorkoli pride.

Jaz kot nekdo, ki se je od njega vedno nekaj pričakovalo in sem se zaradi tega naučila brati okolico in funkcionirati tako, da sem točno vedela kaj drugi želijo (saj sem bila samo tako varna), sem dobila otroka, ki mu je vseeno za okolico.
Pokazal mi je, da ni pomemben svet zunaj, kaj se dogaja zunaj, komu moramo ugajati, kako se moramo še prilagoditi, da bomo morda končno ljubljeni. Pomembno je, da živimo sebe, da svetimo svojo luč, da širimo sebe.

Mind f**k… lahko si predstavljate moje notranje boje. Ampak naučil me je nečesa, česar do trenutka njegovega rojstva nisem poznala. Vsak dan me uči avtentičnosti, prisotnosti, sreče in tega kar je res pomembno.
Zato dragi moj “kool” sin… hvala ker si mi pokazal:
☀️kaj pomeni biti svoboden
☀️kako ljubiti brezmejno
☀️kako uživati v malih in velikih trenutkih
☀️kako živeti brez strahu pred okolico
☀️kako res živeti sebe
Hvala, ker si resnično moj učitelj (čeprav se tega niti ne zavedaš) in hvala, ker s svojo prisotnostjo ne vplivaš samo na mene, ampak na vse, katerih se dotakneš. In resnično sem ponosna, da sem tvoja mami.

29. FEBRUAR = SVETOVNI DAN REDKIH BOLEZNI
Letos 29.februarja ni. Kadar na koledarskem letu ni 29.februarja, svetovni dan redkih bolezni obeležujemo 28.2.

Danes lahko rečem, da je to Lianov dan.
Če zavrtim čas za dve leti nazaj, sem današnji datum sovražila v dno srca, čeprav imam doma otroka, ki ima redko kromosomsko delecijo (in je ta dan namenjen takšnim diagnozam). Dolgo časa sem mislila, da če ga ne bom “diagnosticirala”, pomeni, da nismo tam. Če ne bom priznala tega dne, potem je vse ok. Če bom samo dovolj močno verjela, bo vse drugače. Kako lažje je bilo živeti v takšnih mislih. Tako se nisem rabila soočiti s svojimi občutki. Lažje je bilo zanikati.
Ko pomislim za nazaj se spomnim mojih odgovorov ljudem, ki so me vprašali kako je Lian. “Super je. Nič mu ne manjka. Zdrav je. Super napreduje, vse v njegovem tempu. Vedno bolje mu gre. Super je on, super smo vsi.” Za navidezno masko “vse je super”, pa sem razpadala. Seveda, da sem vedno videla razliko med njim in njegovimi sovrstniki in bilo je težko. Videla sem, da ima težave s pozornostjo, videla sem, da ima govorno napako, videla sem, da drugače vidi stvari.
Ampak verjela sem. Verjela sem, da če bom dovolj močno verjela, da bo ok, da bo sčasoma vse ok, da bo “normalen” (joj kako grozna beseda). Sekirala sem se, kaj si misli okolica, kaj si misli družina, kaj si mislijo drugi? Ga bodo ljudje sprejeli? Ga bodo zafrkavali? Bo ljubljen? Se bo znašel? Bo lahko preživel sam? Kdo bo skrbel za njega, če mene/ naju ne bo? Oh ja… živeti v moji glavi ni bilo lahko. Ampak tako zelo sem ga želela zaščititi. Velikokrat sem komaj dihala od vseh skrbi, ki so bile znotraj mene. Tako zelo me je bilo strah obsojanja. Tako zelo me je bilo strah negotovosti. Tako zelo me je bilo strah, ker moja kontrola tukaj NI delovala.

Potem pa je prišlo vprašanje. Koga ščitim? Njega ali sebe? Kdo znotraj trpi in mu je hudo? Jaz ali on? Kdo ni zadovoljen s tem kar je? Kdo bi rad spremenil naše življenje?
In NAJHUJŠE vprašanje. Ali me je strah, da ga ne sprejema okolica ali me je strah, da ga ne sprejemam jaz? Uh, potrebna je bila velika separacija znotraj mene. Moje ime je Tadeja. Stara sem 30 let in sem ženska. Tvoje ime je Lian, star si 9 let in si deček. To je moje življenje in tam je tvoje življenje. To je moj pogled na svet in tam je tvoj pogled na svet. To je moja zgodba in tam je tvoja zgodba.
Fak! Ugotovila sem, da sploh nisem videla njega, ampak vse svoje strahove in projekcije, ki sem jih ustvarila zaradi njegovega minus kromosoma. To vse je bilo samo moje!
Tadeja! Ali lahko pogledaš skozi oči Liana, sem si rekla!

On uživa. On je ljubljen. Našel je svojo skupinico otrok in najbolj srčne osebe, ki jih vodi in je del njih. Počuti se del skupine. Če ga vprašaš kako je, je njegovo življenje najboljše. Ta fant zna res uživati. Uživati v potovanjih, obožuje kulinariko (ves čas bi okušal nove jedi), resnično rad raziskuje in se druži. Ko ga vprašam, kaj bo delal, ko bo velik, pravi, da bo užival. In če pogledam realno, res je prišel uživati.
A tudi če uživa, je na svoji poti spremenil življenja mnogih! Prvo življenje svoje mamice in očija. Zaradi njega počnemo vse to, kar počnemo danes. Ljudje, ki ga spoznajo, pravijo, da jih je spremenil. In da je res model 🙂. In ja, to je Lian. Fant, ki ima posebno moč. Fant, zaradi katerega sem jaz začela živeti in delati na sebi ter zdraviti svoje travme. Fant zaradi katerega sem našla svoje poslanstvo - pomagati ljudem. Lian je fant, ki je ljubljen, nekdo, ki je tako zelo poseben, da mu današnji dan prav paše! Kdo pa še ima svoj dan poleg rojstnega dneva. On ima kar DVA! 29. februar (svetovni dan redkih bolezni) in 17.julij - svetovni dan KDVS (Koolen de Vries sindroma - njegovega sindroma).

In še to? Kaj je sploh normalnost? Kdo je sploh normalen? Zna kdo sploh odgovoriti na to vprašanje.

Vesela sem, da je ta otrok izbral mene. In danes lahko z lahkoto rečem, da sem sprejela njega, sprejela njegovo pot in sem ponosna, da hodim ob njem. To je njegovo življenje, to je njegova pot, jaz pa ga pri vsem tem lahko samo podpiram 🙂.

Ne vem kaj ga čaka, ne vem kakšna bo njegova prihodnost, ampak iskreno, ne vem niti kakšna bo moja 🙂. In to je povsem ok. Končno se lahko prepustim in samo sem.

VIKEND DELAVNICA: SPOLNOST
Na kaj pomisliš ob besedi seksualnost?
Na nekaj, kar se zgodi med dvema osebama? Na nekaj, kar dobiš z drugo osebo?
Kakšen občutek doživiš v svojem telesu, ko pomisliš na seksualnost?
Seksualnost = spolna energija.
Seksualnost je nekaj, s čimer smo rojeni. Je naša energija - energija, ki nas poganja. Prav tako je naša osnovna potreba, tako kot dihanje, pitje, hrana, spanje, … brez dotika, brez topline, lahko postanemo depresivni… brez vsake od naših osnovnih potreb lahko sčasoma umremo (nič drugače ni s spolnostjo).

Seksualnost je mnogo več, kot le dejanje/ akt, je nekaj kar je v prvi vrsti samo naše in tega si ne mora lastiti nihče drug.

Si želiš spoznati svojo seksualno energijo? Jo želiš začutiti? Si končno želiš spoznati njen primarni namen.
Spolna energija, je tudi naša kreativna energija, naša vitalnost.
Želiš začutiti, da je spolna energija najprej tvoja? Da jo imaš pravzaprav ves čas v sebi in je ne dobiš šele takrat, ko si interakciji z nekom ali ko se prepustiš nekomu.
Vabimo vas na raziskovanje seksualnosti, kjer bomo razbili vse mite in kulturološke poglede na spolnost in ponudili varen prostor, kjer boste lahko resnično raziskali ta pojem.

Seveda pa naša ekipa ne bi bila popolna, brez nekoga, ki naju drži v balansu. Jaz in Hadi sva polna idej in na vseh koncih in krajih, zato rabiva balans. Če je Matevž bil moja skala, od najstniških let, mora sedaj pluti med idejami naju obeh in te ideje v veliko primerih tudi realizirati :).
V skupnem sodelovanju smo določili naše projekte za naprej: več vikend delavnic, izobraževanj, individualna dela s strankami, vpeljali/ vpeljujemo na Slovenski, Avstrijski in ex-yugo trg, tudi prehranske dodatke iz Italije, katerim je Hadi posvetil, kar nekaj let raziskovanja in resnično verjamemo, da imajo ogromen efekt pri ljudeh - Novacell Milano.
V prihodnosti pa si želimo postaviti center (prostor), kjer bomo človeka obravnavali celostno. Resnično želimo vpeljati drugačno raven zavedanja sebe in okolice.

To, da govorim o svoji poti, se mi zdi zelo pomembno. Še vedno so to neke tabu teme in v današnjem svetu moramo biti vsi “močni” in ok. No, jaz nisem bila! In to danes lahko povem brez problema. Seveda sem se kazala močno navzven, a v sebi sem razpadala.
Na sebi sem delala res zelo globoko in bilo je težko, ter polno močnih emocij. Obljubim, da bom o svojih izkušnjah še pisala (da ne bo pomote - delo na sebi se nikoli ne konča. Učimo se od dne, ko se rodimo, do dne ko umremo).
Je pa sedaj moment, da predstavim gospoda, ki mi je (nam je) pomagal in stoji ob meni še danes kot moj mentor, sodelavec in praktično kot del naše družine. To je terapevt, ki ima svoj center v Moruzzu (Udine) - Studio V.I.T.A, Hadi Habchi, poleg tega, pa sodeluje in dela tudi z mano, v mojih prostorih.
Na eni najinih terapij v Italiji, sem mu rekla, da jaz to, kar on dela iščem pri svojem delu. Da, ko uporabljam feldenkrais metodo, ljudje odpirajo vse sorte psiholoških bolečin in da bi se rada naučila kako se s tem soočiti. Prosila sem ga, če bi prišel h meni v Slovenijo in mi pomagal pri mojih strankah in me učil. Na moje presenečenje je bil takoj za. Rekel je, da je začutil, da sem nekdo, na katerega lahko prenese svoje znanje in da bo počaščen, če me bo naučil vsega kar zna. Povedal mi je, da dobri terapevti so lahko tisti, kateri imajo za seboj težke zgodbe, tisti, ki so svoje zgodbe najprej res globoko predelali znotraj sebe in šele potem lahko pomagajo drugim. In tako sva začela, najprej sva res globoko delala na meni, potem pa se je moje učenje preneslo na izobraževanja v njegovih programih in ogromno sem se naučila in se še učim, ko delava skupaj in ko vso njegovo znanje uporabljam tudi sama. Resnično s tem lahko dopolnjujem svoje delo in pomagam še več osebam, k zavedanju njihovega telesa, zavedanju njihove zgodbe in zavedanju občutkov ter potreb.

V dveh tednih nisem morala verjeti, kako mirna sem bila, kako drugačni s(m)o bili vsi. Bolj, ko se je bližal dan, ko smo morali nazaj v Italijo, bolj sem paničarila…
Lian je opravil svojo terapijo in spet sem sledila jaz. Tokrat je bilo delo telesno. In iz telesa se je zbudilo vse. Še vedno sva bila na tematiki Lian in prišel je njegov porod.
Kako zelo travmatičen je bil porod za mene in seveda tudi za Liana. Celotno terapijo sem hlipala in se tresla. Ko so občutki dosegli svoj vrh, pa sem se odklopila. Klasično za mene… ko je prehudo se ugasnem. Zamrznem vse občutke, se spravim pod nadzor. Kontrola - to znam, to obvladam, to je moja varnost. Popolna disensetizacija.
In prvič me je nekdo na to opozoril in mi pokazal vzorec, ki ga delam. Za mene se je to zdela moč, kako dobro ugasnem občutke in ostanem močna, a v bistvu je bilo to zanikanje mojih čustev. Bolečina in strah sta bila enostavno prevelika in že v otroštvu sem se naučila tega vzorca, da sem lahko preživela bolečino.
Ko sva odklop ozavestila, pa mi je pokazal kako moram dihati. In skozi dih me je pripeljal nazaj. Moje telo se je počutilo, kot da bi spet rojevala. Občutki strahu, žalosti, razočaranja, so kar vreli iz mene. Treslo se je celo telo. Spomnila sem se vsega.
Lian ni bil pripravljen, da se rodi. Porod so sprožili. Umetni popadki so boleli za znoreti in on se ni spuščal. Porod ni napredoval, bolečina pa je bila grozljiva. Po 18urah nisem morala več. Prosila sem, da mi naredijo carski rez. Nisem bila več sposobna, bledlo se mi je. Babice so probale ročno pomagati, da sem se odpirala, prav tako, pa so mi tudi pritiskale na trebuh, da bi se Lian spuščal. Za mene je vse to bilo nevzdržno, a sem zdržala do konca in rodila po naravni poti.
Ko se je Lian rodil je komaj zajokal. Pravzaprav je samo zamijavkal… občutek strahu, ker je bil tako droben in ker ni zajokal je bil enormen. Padla sem v šok. Moje telo se je tako zelo treslo, da sta me dve babici držali na mizi. Nisem morala več. V tem momentu bi lahko umrla in ta občutek sem podoživela na terapevtski mizi - misli so kar švigale čez mojo glavo: “Ni mi uspelo…. Nisem zmogla…
Nisem bila dovolj močna… tudi tukaj ga nisem zaščitila. Kakšna mama pa sem?! Še roditi nisem znala! Pa to je nekaj, kar imajo ženske prirojeno.”
Po porodu sem bila tako sesuta, da nisem morala Liana niti prijeti. Prosila sem jih, da ga dajo v naročje Matevžu.
Ležim na mizi, v Italiji, 9 let po tem, ko sem rodila, v sebi pa čutim ogromen občutek krivde… rodila sem otroka in namesto, da bi mu dala svojo toplino, varnost, zavetje, nisem bila sposobna, da ga primem. Pove mi: “Tadeja, ali si lahko nežna do sebe. Ali lahko nehaš soditi to 21 let staro punco? Naredila je tisto, kar je znala. Borila se je kot lev za svojega otroka.” Znorim! Rečem mu: “Če bi bila močna, bi nosila zdravega otroka. Če bi bila močna, bi rodila brez problema. Če bi bila močna, bi zaščitila svojega otroka. Navadna smet je. Bruha se mi, ko samo pomislim na njo!” Gleda me z največjo toplino v očeh in mi reče: “Tadeja, kdo je celo življenje od tebe pričakoval perfekcijo. Kdo je celo življenje pričakoval, da vse znaš in da vse veš. Kdo je tako zelo sodil tvoje napake? Ali si lahko malo bolj prijazna do nje. Stara je 21 let, boli jo, rabi oporo, rabi toplino in ne sodbe in grdih besed.” Spet se zjočem, držim se za prsni koš in za maternico in si govorim: oprosti, oprosti, ker sem tako groba in grda do tebe. In znotraj mene joče ona, ker ima občutek, da ji končno dovolim, da je ranljiva. Ampak spet, ko njega bolečina postane preveč, odklopim. O ne! Ne smem si privoščiti, da razpadem. Ne! Moram biti močna.
Naslednji spomin me vrže v trenutek, ko ga držim v objemu, leživa na postelji in peljejo naju proti sobi. Rečem mu, oprosti za to, oprosti, malček, ker si se tako matral. Obljubim, da od sedaj naprej te bom zaščitila. Mislim si, da je vse hudo za nama. Mhm, šele začelo se je. Prvi pregled pediatrinje pa spet šok. Zdravnica mi je povedala, da misli, da nikoli ne bo hodil, ker je imel tako pomečkana stopala. Bila sem v šoku. Mislila sem si, a gre lahko še kaj narobe?! Pri 21 letih pričakuješ, da bo vse ok, potem pa šok za šokom. Kako naj te zaščitim? Kaj naj sploh naredim? Za takšne situacije ne obstajajo priročniki. Takih stvari ne slišiš. Kaj za vraga naj naredim?!?!
Ko sem podoživljala te spomine, je bila bolečina tako velika, da sem jo zamaskirala z jezo do sebe in si skoraj odgriznila ustnico. Oh, poglej še en obrambni mehanizem, ki ga je ozavestil med najino terapijo. Retrofleksija… da ne čutim te ogromne psihološke bolečine, si raje dam fizično bolečino. Tako lahko preživim. Spet iščeva vzroke tega mehanizma in zopet ga najdeva v otroštvu…. Izvem, da so lahko v retrofleksiji že otroci in da to kažejo med drugim tako, da z glavo butajo v steno (guess what, to sem počela jaz kot majhen otrok).
Pa dobro?! Jaz sem prišla, da bom bolje, sedaj pa minuto za minuto odkrivava kaj vse je z mano narobe… zakaj bi to rabila? Zakaj moram vse te rane odpirati?! Zakaj bi si želela kopati tako globoko znotraj sebe?! Tako prekleto sem se trudila, da vse zakopljem nekam globoko in si želela naj tam ostane.
“Otroštvo” je rekel. “Naslednjič se bova dotaknila tvojega otroštva”. Mislila sem, da bom padla skupaj. - NE! Jaz sem prišla reševati sebe in svojo družino. Ne bom delala na otroštvu! Ne grem tja! -
Potem pa mi je povedal nekaj, kar je spremenilo vse: “Tadeja, celo življenje imamo triggerje. In na nas vplivajo samo stvari s katerimi resoniramo, torej so nam poznane. Če zadev iz preteklosti ne razrešimo, potem občutki iz preteklosti ves čas skačejo v sedanje dogodke. Dokler ne boš predelala travm iz preteklosti, ne boš morala svobodno naprej”.
Prav, potem pa naj se kopanje začne. Želim si najti, kdo sem pod vsemi temi obrambnimi mehanizmi in kdo sem pod vsemi svojimi travmami in zidovi, ki sem ji postavila.

“Nisi ti kriva veš”, mi je rekel. Uh kakšen bes, sem čutila znotraj sebe. Seveda, pa sem se v letih močno naučila kontolirati sebe, zato sem samo mirno odgovorila: “vem da nisem”.
“Ja, res nisi.”
Mislila sem si, ok, bom šla s tabo, obiskovala sem že psihoterapije, res sem master kontrole, bom že obrnila to terapijo tako kot bo meni pasalo.
“Ne, nisem kriva”, sem odgovorila. “Njegova kromosomska delecija je nastala na de novo in karkoli bi spremenila, ne bi bilo nič drugače”.
Pogruntal me je in obral drugačno taktiko: “Hja no, mogoče pa bi bilo drugače, če bi bolje jedla, mogoče bi bilo drugače, če se ne bi toliko sekirala, mogoče bi bilo drugače, če bi mu nudila bolj varno okolje, ko je bil v trebuhu.”
BES… postalo mi je vroče, vstala sem, nisem vedela ali naj grem ven skozi vrata ali naj njemu skočim v glavo.
“Vidiš, nisi prepričana, da nisi ti kriva” je nadaljeval. “Lahko lažeš drugim, meni ne moraš”.
V moji glavi je švigalo: ostani močna, ostani močna, ostani močna…
Še on je vstal, me pogledal v oči in rekel, Lian ti ne zameri. Res nisi ti kriva. To je njegova pot in njegovo življenje.
Fak! Vrglo me je!
Nadaljevanje v komentarjih…

Najprej je v ordinacijo vzel celo našo družino. Premeril nas je vse, od glave do nog. Vedela sem, da sem že pečena 😂. Na mizo je vzel Liana, ga pretipal, saj je gospod po izobrazbi diplomiral medicinsko fakulteto, svoj fokus pa kasneje usmeril v fizioterapijo in osteopatijo, ter poznavanje človeške psihologije, obdelovanje travm, itd. Prijel je Lianovo lobanjo in rekel: “Ja, prav sem imel. To je bila huda travma. Sprostiti moramo njegovo lobanjo, omogočiti moramo, da imajo njegovi možgani prostor “dihati” in se razvijati. Z njim bi moral delati enkrat na 2 tedna. Lahko prihajate enkrat na 2 tedna v Italijo?”
-Seveda, da lahko. Za Liana vse, sva odgovorila.-
Potem je nadaljeval: “Da Lianu lahko pomagamo, pa rabim delati na mamici. Samo tako bomo lahko naredili korak naprej in ko bomo sprostili mamico, bo cela vaša družina znova zaživela. Očka, rabil bom, da odpelješ otroke ven, jaz pa bom delal z njo.”
-O madona, sem si mislila. Del mene je želel zbežati, del mene pa je vedel, da moram delati na sebi. Del mene bi ga najraje ubil, velik del mene pa je zanimalo kako mi lahko pomaga in kaj bova odkrila. Boj znotraj mene je bil ogromen. Ampak gre se za Liana. Gre se za našo družino. Ostala bom….
Zaprl je vrata. Jaz pa sem nehala dihati. Postalo me je strah, ampak nisem se mogla niti premakniti.
Se nadaljuje….

Tisti, ki hodite h meni, poznate mojo zgodbo z Lianom. Zaradi njega se je vse skupaj začelo. Zaradi njega sem začela študirati Feldenkrais, zaradi njega me je zanimalo več.
Ko je bil majhen, smo zaradi njegovih problemov začeli tudi z metodo Tomatis. Našli smo najboljšo terapevtko, dr. nevrologije v Italiji. Z njeno pomočjo je Lian napredoval tudi mentalno, govorno, izboljšal je koncentracijo. Na žalost smo se tri poletja nazaj morali posloviti od naše terapevtke, saj je dolgotrajna bolezen zmagala. Preden pa je umrla, nas je poizkusila poslati h drugemu Tomatis terapevtu v Moruzzo (Udine). Tam pa nismo prišli v roke temu terapevtu, ampak povsem drugemu. Ah, kako življenje ve….
Mimo nas je prikorakal gospod. In potem spet v drugo stran mimo nas. In potem spet mimo nas, v drugo stran... Rahlo nadležno je bilo, zato sem mu bila pripravljen že rečti: “pa dobr je… kaj bi rad?”. Pa je pred mojim sikanjem, že sam načel debato.
Rekel je: “Pozdravljeni. Ali lahko nekaj povem?” -Pa daj ne, če si že tolikokrat šel mimo. - sem mu odgovorila. “Ti in ta otrok (pokazal je Liana) sta imela travmo rojstva. Njemu je treba travmo sprostiti, ti pa si moraš odpustiti.” ČELJUST MI JE PADLA NA TLA! Kako?! Od kje? Kako on to ve?
Potem se je poslovil: “Ciao, enjoy your day.”
-Opsala gospod, tole pa ne bo šlo. Sedaj si vrgel bombo in jaz ne grem nikamor, dokler nas ne vzameš in mi tole obrazložiš-.
Svojo asistentki je rekel, naj sprosti urnik in nas vzel h sebi.
Se nadaljuje….

Danes sem razmišljala in ugotovila, da se nisem na tem profilu javila že dve leti. Dve leti 🙈😱.

Zdi se mi, kot včeraj. Verjetno, ker se toliko vsega dogaja. Konstantno se izobražujem, raziskujem nove načine kako celostno pomagati telesu… izobraževanja, delo, konstantno planiranje kaj vam še lahko ponudim, zraven pa še vzgajanje mojih treh piščancev. Pa je dan naokoli, oziroma pa sta dve leti naokoli 🙈.

Kaj imam v dveh letih novega za ponuditi? •Feldenkrais je še vedno moja osnova, metoda, ki jo enostavno obožujem. Feldenkrais deluje na zavedanju telesa. Vendar, ko ob delu, kot feldenkrais praktikant spodbujamo zavedanje telesa, spodbujamo tudi vse, kar je nezavedno. V naših telesih nosimo vedno našo preteklost, našo zgodbo, naše travme in vse to se preko dotika prebuja. Tukaj, pa sem poglobila svoje znanje in ga še vedno pridno urim naprej, se učim kako prepoznavati, pomagati in odpirati ta del vas in se celostno soočiti z vašimi telesi. Izredno uživam v učenju, še bolj pa uživam v delu z vami.
•v svojih prostorih sem ponudila prostor tudi hiperbarični kisikovi komori. In moram rečti, da prav paše v kontekst celostne obravnave telesa. Učinki so neverjetni, stranke pa so zadovoljne.

Za danes je dovolj informacij, v dveh letih se je zgodilo ogromno in se še dogaja. In komaj čakam, da vam povem še več 🙂.