Judo klub Golovec

❗️Children often do not share their feelings with their parents, not because they do not love them, but because they feel adults do not have enough time, will not understand them, or will immediately start giving advice, correcting, warning, or lecturing them... By Špela Sedlak 💗 Read the entire article on the link below 👇

More than sport: How Judo is helping children speak about what hurts The project On the Mat I Can Speak Up, which we recently presented here, has already attracted significant interest outside our club and opened many conversations about the role sport can play in supporting children’s emotional wellbeing.

Evropski teden duševnega zdravja zaključujemo z zapisom Špela Sedlak 🤝 Vzemite si 3 minute...

🥋 Na blazini spregovorim

Kot učiteljica juda v Domžalah sem že pred začetkom projekta začela opažati nekaj, česar nisem mogla več spregledati.

Otroci in najstniki imajo veliko več skrbi, kot si odrasli včasih mislimo.
Na prvi pogled se nam njihove težave pogosto zdijo majhne. Mogoče celo banalne. Prepir s prijateljem, občutek izključenosti, nesporazum s sošolcem, ljubosumje med sorojenci, strah pred tem, kaj si drugi mislijo, občutek, da niso dovolj dobri, dovolj sprejeti ali dovolj razumljeni.

Odrasli ob tem včasih zamahnemo z roko, ker vemo, da je to del odraščanja. Del socializacije. Del življenja.
A za otroka, ki je sredi tega občutka, težava ni majhna.
Zanj je resnična.
In včasih zelo težka.

Otroci svojih občutij pogosto ne povedo staršem. Ne zato, ker jih ne bi imeli radi, ampak ker imajo občutek, da odrasli nimamo časa, da jih ne razumemo ali da bomo takoj začeli svetovati, popravljati, opozarjati in »soliti pamet«. Tudi v šoli učitelji pogosto nimajo dovolj prostora in časa za takšne pogovore, saj jih vsak dan čakajo kurikulum, ocenjevanja, učna snov in številne obveznosti.

Zato sem na treningih po uvodnem pozdravu začela odpirati preprosto vprašanje:
»Kje pa tebe čevelj žuli?«

Sprva je bila ideja, da bi otroci svoje težave zapisali anonimno na listek. Potem bi jih skupaj prebrali, se o njih pogovorili in poiskali možne rešitve. Želela sem, da otrok, ki ga nekaj teži, dobi pogled svojih vrstnikov, mene kot trenerke in skupine kot varnega prostora.
Potem pa se je zgodilo nekaj zelo lepega.
Otroci se sploh niso želeli skriti za anonimnostjo.
Začeli so govoriti na glas.
O prijateljstvih. O prepirih. O krivicah. O občutkih. O tem, da jih nekdo ne sprejme. O tem, da ne vedo, kako naj odreagirajo. O tem, da jih nekaj boli, jezi ali zmede.

In tako se je na blazini začelo dogajati nekaj več kot samo trening juda.
Nastali so pogovori.
Iskreni, otroški, včasih nerodni, a zelo pomembni pogovori.
Vsak trening lahko odpre novo temo. Otroci poslušajo drug drugega, razmišljajo, predlagajo rešitve in delijo svoje izkušnje. Včasih ugotovijo, da niso edini, ki se tako počutijo. Včasih jim že to ogromno pomeni.

Ker otrok ne potrebuje vedno popolne rešitve.
Včasih potrebuje samo občutek, da ga nekdo sliši.
Da ni sam.
Da njegov problem ni »neumnost«.
Da ima njegova stiska prostor.

Judo nas že sam po sebi uči spoštovanja, discipline, vztrajnosti, samokontrole in odgovornosti. A verjamem, da športni klub lahko otroku ponudi še nekaj več. Lahko postane prostor, kjer se otrok počuti varno. Kjer lahko odloži breme. Kjer se uči ne samo padati in vstajati na blazini, ampak tudi govoriti o tem, kar ga boli.

Današnji otroci odraščajo v svetu, ki od njih veliko zahteva. Veliko je primerjanja, pritiskov, pričakovanj, tekmovalnosti in občutka, da morajo biti vedno močni. Vse več otrok se sooča s tesnobo, zapiranjem vase, žalostjo ali burnimi odzivi, ker svojih čustev še ne znajo razumeti in uravnavati.

Zato se mi zdi pomembno, da jim odrasli ustvarimo prostore, kjer lahko spregovorijo.
Ne samo takrat, ko je problem že velik.
Ampak prej.
Takrat, ko še iščejo besede.
Takrat, ko še potrebujejo nekoga, ki jih vpraša:
»Kaj te teži?«

Projekt “Na blazini spregovorim“ je zato zame veliko več kot dodatek k treningu.
Je opomnik, da šport ni samo telo.
Je tudi odnos.
Je zaupanje.
Je občutek pripadnosti.
Je prostor, kjer otrok lahko raste tudi navznoter.
In če lahko otrok z blazine odide ne samo močnejši, ampak tudi malo bolj slišan, razumljen in pomirjen, potem smo naredili nekaj zelo pomembnega.

Špela Sedlak

Program Judo je mehka pot: Krepimo duševno zdravje otrok in mladine skozi gibanje in skupnost pod sloganom Na blazini spregovorim sofinancira Ministrstvo za zdravje, izvaja pa ga Judo klub Golovec skupaj s partnerjem SPM – Društvom za razvoj skupnostnih programov za mlade.

Koordinacija projekta "Na blazini spregovorim". 🥋🥋🥋
“Na blazini spregovorim” ni le projekt — je prostor povezovanja, razumevanja in strokovne podpore.
Gre za kompleksen projekt, ki zahteva permanentno izobraževanje, nenehno strokovno rast ter stalno usklajevanje vseh izvajalcev. V njegovo izvedbo so vključeni strokovnjaki različnih področij, ki s svojim znanjem, izkušnjami in predanostjo soustvarjajo varno in kakovostno podporo za vse vključene.
Verjamemo, da lahko le z medsebojnim sodelovanjem, odprto komunikacijo in stalnim učenjem ustvarjamo resnične premike. 💙
Judo klub Golovec Društvo Spm Prireditve Nace Kovač Staš Pirc Hipnoterapija
Sofinancira za zdravje

Mare & Rok 🙌 in