Babica Maja

A SI POJEDLA POSTELJICO?! [16. del porodne zgodbe]

Nisem. Vsaj ne takole frišno, v smoothiju ali narezano na tagliatko.😂

Adriano sem prosila za tole fotko za spomin na mojo interno foro s šole za starše, ko pare vedno opominjam, da če želijo posteljico po porodu odnesti domov, morajo s seboj prinesti tuppervarček. Po možnosti takšnega za enkratno uporabo, ker ne vem, če bodo vanj naslednjič hoteli dat bolonjez ali filane paprike. In potem na powerpoint vedno dam škatlo od Planice.

Od posteljice sem odtrgala dva majhna koščka in ju poslala douli Špeli Peternel , ki mi je iz tega izdelala en cel kup homeopatije različnih potenc.

Posteljico sem shranila in čaka v zmrzovalniku (mami jo je zadnjič že skoraj po pomoti odmrznila, ker na pokrovu piše golaž), da jo obredno zakopljemo in tako dušico moje deklice zares prizemljimo na ta svet.

Želela sem nad njo posaditi drevo, pa sta mami in oči predlagala, da raje posadimo sibirske borovnice, ki jih nameravata dodati v sadovnjak - da bo tudi naša punčka ob uvajanju goste hrane imela nekaj od tega.

. .

Ko punce odidejo, se mami že s**a po kuhinji in kuha juhico.
Jaz ležim na postelji, na svojem prsnem košu stiskam golo punčko in poskušam dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Da je to moj otrok, ki sem ga nosila in rodila.
Trebušček je prazen, občutek je hecen.
Spolovilo me skeli, šivana sem sicer čisto malo.
Najraje nikoli več ne bi zapustila te postelje in stiskanja z Njo. ❤️

Potem pa punčka začne bruhati…

[THE END.]

📷

DEKLICA JE PRIŠLA, SE DOJILA, ZASPALA. KAJ PA POTEM? [15. del porodne zgodbe]

Prvih nekaj ur po porodu sem samo počivala, jedla in pila ter se stiskala s svojo punčko na kavču v dnevni sobi. Moja porodna ekipa je za kuhinjsko mizo pila kavo in kramljala. Občasno sem se v debato vmešala tudi jaz, večinoma pa sem zaljubljeno strmela v mojo deklico in poskušala dojeti:...
“SH*T JUST GOT REAL.”
(to je pisalo na eni od tetric in mi je bilo za umret smešno 😃)

Ko minejo tri ure, je čas za premik. Kljub malo večji izgubi krvi se počutim dobro, želim pod tuš. Smrdim kot kuga, ti hormoni so res nehvaležni.

Kam naj dam ta čas otroka?

V normalnih primerih bi ga na prsni koš dobil očka.

Ni mi bilo okej, da jo odložim kar nekam, zato prosim Nino, če ji jo lahko zaupam v skin-to-skin za nekaj minut, ko greva z babico pod hiter tuš.

Kar gola, samo v mrežastih gatkah se prestavim v spalnico, kjer sem nameravala taborit naslednje tri dni. Nina mi prinese otroka, nato pa še skodelico božanskega kakava.
Imela sem željo, da SAMA prerežem popkovino, uredim popek, izmerim in stehtam dojenčico.

Hvala babici, ki je dala to idejo in mi to omogočila! ❤

Ko jo dvignem v culi, tehtnica pokaže dobre štiri kile! Odbijemo težo pleničke, 3920g.

MAJHNA PUNČKA, KAJ??

Tega ne bom kar tako prebolela, še v 38. tednu so namerili slabih 3000g (čeprav vemo, da ima tako visoko v nosečnosti ultrazvok veliko stopnjo napake, ampak običajno v kontra smer - nameri mnogo težjega otroka, kot potem dejansko je).

Kljub temu zelo drži stavek babice Sabine “A ni bolje, da si mislila, da bo majhna, ti je bilo lažje rodit!”

Med meritvami v Kranjsko Goro prispeta tudi moja mami in oči, ki sta prišla zamenjat porodno ekipo v skrbi zame.

Mami me objame in joka, očija še nikoli nisem videla tako ponosnega.

Kako zelo ljubljena in dobrodošla je ta moja punčka, dolgo smo jo čakali! ❤

Preden se vse umiri in se ugnezdim s svojo deklico, me čaka še zadnja stvar.

📷

A SI SE POČUTILA KOT KRALJICA? [14. del porodne zgodbe]

Z otrokom v naročju vstanem in splezam na kavč. Malo več krvavim, ampak deklica se takoj pristavi na ponujeno dojko in sesa kot šampijonka.

Nina mi prinese moj porodni kit, v usta si stresem homeopatijo. Posteljica še ni porojena, sicer bi si med dlesen in ličko zatlačila še košček te.

Ko se rodi tudi posteljica, vseeno dobim tudi dozo Sintocinona, da dokončno ustavimo tisto curljanje krvi iz maternice.

Počivam, punčka na meni, punce pospravijo in se posedejo za mizo, Nina skuha kavo in postreže moje polnjene datlje s čokolado.

KAJ PA JAZ?

Zdaj bi pojedla VSE. Vase zbašem ostanke hrane, ki od poroda ležijo vsepovsod. Dajo mi še, datlje, pila bi, že drobim hrano po otroku, vseeno mi je 😀

Vprašale ste me, če sem se med porodom počutila kot kraljica.

Nisem se.
Ker je to čisto preveč zemeljski filing za opis tistega, kar sem doživljala jaz.

Ne vem, če poznam besede, ki bi opisale občutke, ko si, in istočasno nisi.
“Zadeta” je preveč drogeraško, kot da je to nekaj slabega.
Čisto vsaki ženski privoščim, da enkrat doživi nekaj takega.

Ni minila ura od poroda, ko sem rekla “Komot grem takoj še enkrat rodit.”

Ampak po porodu?
O jaaa, takrat pa sem se počutila ko kraljica.

Nina je skuhala najboljšo kašo na celem svetu, s katero me je kakšno uro po porodu pitala, medtem ko sem na kavču občudovala in dojila svojo krasno punčko.

A obstaja še kaj boljšega?

Solze imam v očeh, ko pomislim, kako lepo mi je bilo in kako malo je treba, da poskrbimo za mamo po porodu.

Tudi to privoščim vsaki ženski.

📷

OTROKU DAJ ENO MINUTO. [13. del porodne zgodbe]

Proti koncu nosečnosti se je pojavil (edini) strah, ki sem ga imela.
Ker sem bila v Kranjski gori sama in sem se intuitivno ves čas pripravljala na relativno hiter porod, sem želela imeti pripravljene različne scenarije, kako vse štiri ženske iz moje porodne ekipe pridejo do stanovanja.

Iz neznanega razloga sem imela občutek, da ne bom mogla priti odpret vrat in Nini težila, če lahko naredimo še kakšen ključ, da bi tudi babica imela svojega.

Vsak večer sem se ulegla v posteljo in si ponavljala plan: “Okej, če se začne danes, najprej tečem nest supergo med vhodna vrata (v večstanovanjski objekt), da bodo ostala odprta in bodo lahko prišle.”

(ta moja intuicija je strašljiva, ker res nisem mogla priti odpret vrat, pa tudi tale naslednji del je malo scary)

Iz še bolj neznanega razloga sem imela pred očmi sliko, kako na vseh štirih v kopalnici rodim in v naročju držim svojega mlahavega, neodzivnega otroka. Sama sem, nikogar ni pri meni, da bi mi pomagal. Worst case scenario.

To me je res psihiralo, zato sem na večer strippinga Sandro prosila tudi, da ponoviva oživljanje dojenčka.

Povedala sem ji za to podobo, ki mi pleše pred očmi, in jo prosila, naj mi pove, kaj lahko v takšnem primeru naredim, tudi če bom sama.

Jebiga, ne delam dovolj v porodni, da bi te stvari še vedno znala z mezinčkom leve roke.

Nikoli ne bom pozabila njenih besed, ki so popolnoma spremenile moje doživljanje prvih trenutkov z mojo punčko.

“OTROKU DAJ ENO MINUTO, da sploh pride k sebi. Dokler je na popkovini, ima ful časa, da opravi prvi vdih, zajoka in dojame, da je prišel na svet.”

Moja deklica ob rojstvu niti slučajno ni bila mlahava ali neodzivna, brez skrbi.

Si je pa vzela tisto minuto, da nam je pokazala, kakšna močna in pogumna punca je. In ta čas sem ji z lahkoto dala, ker so mi v mislih tako močno odzvanjale Sandrine besede.

Bila je v mojem naročju, skin-to-skin. Na vseh štirih sem jo grela s toploto svojega telesa, z druge strani so jo grele tople tetrce. Božala sem jo po hrbtu, jo stimulirala in ji prigovarjala. Malo stisnila nogice, ji pihnila v obraz.
Mirna sem, čutim, da je dobro.

Zajoka.

Tukaj je. ❤️

📷

MAJA, IZ VODE MORAŠ. [12. del porodne zgodbe]

Priprem oči in vidim babico, ki me gleda z obžalovanjem. Tako zelo si je želela, da mi omogoči porod v vodi.

Otrokovi utripi malo plešejo. Včasih so malo počasni, včasih malo prehitri.
Iz previdnosti bi me babici raje imeli na suhem.

“Okej, ampak potem mi moraš varovat presredek.”

Nasmehne se.
“Veš, da bom.”

Popadki so še vedno enako pogosti kot od samega začetka. Z Ninino pomočjo splezam iz bazena, brišejo me z brisačami, ko je že naslednji popadek, da se spustim na kolena.
Na vseh štirih se naslonim na kavč in sem v enakem položaju kot prej v bazenu, to mi res paše.

Glavica prihaja, držim in čutim jo s svojo roko.
Peče me, spolovilo se razteza.

Popadki so se malo zredčili, čutim, da babici nista čisto zadovoljni z utripi, čeprav nihče ne reče ničesar.

Čakamo naslednji popadek.

V sebi čutim, da ne morem več samo podihavati otroka ven le z močjo spontanega pritiska, kot sem počela prej.
Potisniti bo treba, dosta zajebancije.

Ker sem tako zelo v svojem svetu, prosim babico, da mi zelo glasno in jasno pove, ko se bo glavica okronala in bom mogla le podihat preostanek, da ne bi tiščala na polno in se zato strgala.

Počasi in z občutkom skupaj porodiva glavico. Držim jo, božam jo.

Z naslednjim popadkom se porodi telo, kakšen hecen občutek, ko vse zdrkne iz tebe.

Od odteka plodovnice do rojstva je minilo šest ur. Moja manifestacija se je podaljšala za eno urco na račun tistega ‘lip-a’, ki jo je držal not.

Babica mi punčko med nogami poda naprej, da jo sama dvignem k sebi v naročje.

Prišla je. ❤️

. .

(ni še konec 😊)

📷

KAJ ME JE NAJBOLJ PRESENETILO? [11. del porodne zgodbe]

Vsakih nekaj popadkov sama s prstom v nožnici potipam, kje je glavica.

V nosečnosti sem enkrat namreč sanjala identičen scenarij, kako sem na vseh štirih v bazenu, kako se potipam in čutim otrokovo glavico le dva členka prsta stran od vhoda v nožnico in kako z naslednjim popadkom glavica prodre in jaz jo porodim.

Realnost je vseeno vzela kar precej popadkov več, ampak dejansko pa ni bilo dosti drugače.

Na neki točki babici rečem: “Tukaj je.”
Mojo punčko sem začutila na medeničnem dnu, samo še roditi se mora.

Ta del me je najbolj presenetil. Ob vsem spontanem trebušnem pritisku, ki je silil otročka na plan, sem imela občutek, da glavica med popadkom mnogo bolj napreduje, kot dejansko je.

Nisem namreč nič namerno potiskala, pustila sem, da telo naredi svoje, ko je prišel popadek.

Šele ko sem se prijela za spolovilo in se držala tudi med popadkom, sem čutila, kako zelo počasi glavica razteza presredek in širi sramne ustnice.
Nič narobe s tem, sem le prvorodka, le malo me je postalo strah, če bom zmogla potisnit skozi ta zoprn občutek širitve.

In spet postanem sama sebi doula/babica. Ta občutek mi je bil nekaj najbolj nezemeljskega, kot da je en del mene šel na drugo stran, med moje noge, in sem se opazovala od tam. Kot običajno počnem, ko sem na porodih drugih žensk.

Samo sebe sem usmerjala in si prigovarjala.

“Vem, da te čudno boli, ampak ravno tam, kjer najbolj čutiš, čez tisto bolečino moraš potisnit.”

“Naj te ne bo strah, tudi če imaš občutek, da ti bo razneslo rit, ti je ne bo, obljubim.”

“Pekočina je dober znak, kar naj peče, ne bo več dolgo.”

Vsakih nekaj popadkov babici poslušata otrokove utripe. Ko jih slišim nekje v daljavi, se mi zdijo okej.

Čez nekaj časa pa…
“Maja, iz vode moraš.”

📷

𝗡𝗢𝗩 𝗧𝗘𝗥𝗠𝗜𝗡 𝗷𝗼𝗴𝗲 𝘇𝗮 𝗻𝗼𝘀𝗲č𝗸𝗲! 😍

25. avgusta ponovno odpiramo skupino ob 𝗧𝗢𝗥𝗞𝗜𝗛 𝗼𝗯 𝟭𝟳.𝟬𝟬.

V 75-minutni uri joge se zvrstijo umirjanje in različne dihalne tehnike, gibalni del za več prostora v telesu in optimalno pozicioniranje otroka v maternici, na koncu pa vodena meditacija ali vizualizacija poroda za globoko sprostitev in povezovanje z dojenčkom.

𝐊𝐉𝐄? Zibelka življenja, Slovenčevi 22 v Ljubljani
𝐊𝐃𝐀𝐉? Po 12. tednu nosečnosti
𝐊𝐀𝐊𝐎? Predznanje ni potrebno, niti ne potrebuješ posebnih pripomočkov, saj vse dobiš pri nas.

Prav tako se ni potrebno vnaprej vezati za določeno karto oz. paket obiskov, ampak prideš pogledat in se nato odločiš. Bodisi vzameš izbrano karto ali pa plačaš le enkratni obisk, če ne želiš nadaljevati z nami.

Zadnji mesec pred PDP so ti na voljo enkratni obiski s porodniškim popustom - nikoli ni prepozno, tudi če se pridružiš le nekajkrat!

Na 𝗽𝗿𝘃𝗶 𝗼𝗯𝗶𝘀𝗸 se prijaviš na [email protected]

PS: če ti torek ob 17h ne ustreza, je nekaj prostih mest tudi v drugih dopoldanskih in popoldanskih skupinah! Urnik najdeš na www.babicamaja.com

NAJBOLJ BOLEČ DEL PORODA [10. del porodne zgodbe]

Začutim, da se otrok nekje ustavlja.

Preveč močnih popadkov s spontanim pritiskom je že bilo, občutek kakca, ki ga želim iztisnit, pa se ne premakne nikamor.

Na vseh štirih v bazenu se sama pogledam in zatipam nekaj, kar bi lahko bil cervical lip.
To je rob materničnega vratu, ki pogosto na sprednjem delu za sramnico “drži” glavico, da se ne spusti.

Prosim babico, da me vaginalno pogleda, če tipam prav.

Pogleda, pravi da je res.

Babica v meni avtomatsko začne zavzemati položaje na boku. Levi, desni. Ponovi.
Da nisem ves čas na vseh štirih, ki z gravitacijo tišči otroka ravno v ta del medenice.

V bazenu se obračam kot en kit, pa ne mislim slabšalno - moje veliko noseče telo premika gmoto vode, ko počasi v svojem ritmu lezem z ene strani na drugo, da bi pomagala otroku navigirati mimo tistega zadnjega delčka materničnega ustja, ki še drži.

Mama kitovka z mladičkom je tudi na eni od mojih afirmacijskih kartic.
(ker one grejo in imajo same mladiče, samci pri porodu in vzgoji niso udeleženi)

Za nekaj časa zapustim bazen in med vrati poskusim 'abdominal lift': položaj, kjer sramnico potegneš proti sebi in dvigneš trebušček, da bi otročka na nek način zvrnila v medenico.

To je bil zame najbolj boleč del poroda. Pa še temu ne bi rekla bolečina, ampak je bilo samo za znoret neprijetno. Ko sem z vso močjo uma, kar sem je premogla, poskušala čez popadek vztrajati v tem položaju, medtem ko me je telo instinktivno sililo, da se nagnem naprej in na nekaj naslonim, kot sem počela prej.

Po treh takšnih popadkih rečem, da to ne bo šlo in ponovno prosim babico, da me pogleda, če je ‘lip’ še vedno tam.

Še vedno je. Prosim jo, da mi ga pomaga umaknit. Ko pride naslednji popadek, jaz potisnem (itak telo samo tišči), ona pa s svojimi prsti poskuša pomakniti rob materničnega vratu mimo otrokove glave. Poskusiva še enkrat, zoprno je, ampak uspeva.

Že z naslednjim popadkom je občutek totalno drugačen.

Zdaj pa bo, glavica se spušča!

Poletje je čas, ko je ogromno izobraževanj za bodoče starše na pavzi, zato tudi avgusta prirejam brezplačno Q&A srečanje VPRAŠAJ BABICO MAJO, da se naučimo kar največ!

To je sproščeno online druženje, kjer lahko v živo postaviš svoja vprašanja o nosečnosti, porodu in poporodnem obdobju.

Brez predsodkov, samo iskreni odgovori babice, ki je že stotinam žensk pomagala do lepše porodne izkušnje.

𝗭𝗔 𝗞𝗢𝗚𝗔? Nosečke oz. pare v pričakovanju

𝗞𝗔𝗞𝗢? Dogodek poteka preko ZOOMA, da se lahko pridružiš od kjerkoli. Na voljo bo tudi POSNETEK z 10-dnevnim dostopom.

𝗞𝗗𝗔𝗝? Ponedeljek, 17.8. ob 17.00 (približno uro in pol)

𝗣𝗥𝗜𝗝𝗔𝗩𝗔: na linku v bio ali na [email protected]

Že zdaj lahko pošlješ tudi SVOJA KONKRETNA VPRAŠANJA, če jih imate. Ta bodo imela prednost pri odgovarjanju na dogodku.

PLES POPADKOV IN PREMORA [9. del porodne zgodbe]

Ahhh, popadki.
Jaz sem jih tako težko čakala.

Spomnim se, ko mi je že zelo zgodaj v nosečnosti začel otrdevati trebuh in že takrat je bila moja prva OSUPLA misel “f**k yeah, show me the power!”, šele nato sem dojela, da res še ni prostor in čas za to.

Tudi v zadnjem tromesečju, ko je pogosto otrdevanje postalo del vsakdana in so krči zlagoma postajali močnejši, je bil v meni en tak notranji konflikt med navdušenjem, ko je krč prišel, in zavedanjem, skoraj prestrašenostjo, da res še ni čas in da naj prosim prosim prosim otroček še malo počaka noter, da bo dovolj velik in močan za prihod.

Ne znam opisati, kako sem čutila popadke na svojem telesu.

Jaz sem odplavala v delirij endorfinov in šla v nek drug svet.
Svoje telo sem doživljala kot en steber bele svetlobe, ki je segal navzgor in navzdol.
Če je moj glas šel previsoko, sem to čutila v glavi in vedela, da moram iti nižje.
Glas se je poglobil in z vsem čutenjem sem se spustila navzdol po svojem telesu, delala prostor, odpirala vrata.

Ne vem, če sem zavestno kaj vizualizirala, ker se je dogajalo kar samo od sebe.
Zaprte oči, lebdenje v topli vodi, plavanje na valovih popadkov.
Mehka, mirna, sproščena.

Spomnim se, da se božala trebušček in mojo deklico vabila na svet.
Sama sebi sem bila doula in si nezavedno prigovarjala.

Na neki točki naglas rečem “Odlično ti gre, Maja.”

Zelo kmalu začutim spontan trebušni pritisk, ki je že od nekdaj meni najbolj fascinanten del poroda.
Komaj sem čakala, da v svojem telesu začutim to nekontrolirano silo, ki ti pomaga iztisniti otročka.

Bil je močan, telo je kar samo pritiskalo.
Imela sem občutek kakca nekje višje v medenici, ki ga nikakor nisem mogla iztisniti.

Popadki prihajajo, spontan pritisk močno tišči, občutek na kakanje pa se ne premakne nikamor.

Zakaj ne gre?!

📷