Andreas, Modrost gibanja

BOLJŠE RAZUMEVANJE BOLEČINE 3. del

Obravnavanje težave takšne, kakršna je

Za spremembo nivoja napetosti mišic je potrebno več kot samo raztezanje in masaža: potreben je učni proces s katerim vplivamo na možgane, ki nadzirajo mišični sistem. Takšen način učenja se imenuje »somatsko učenje«. Pri somatskem učenju se sistematično uporablja posebne tehnike gibalne vadbe s katerimi se izboljša zavedanje in nadzor mišičnega sistema. Očitni rezultati pridejo precej hitro in se jih lahko ohranja z vsakodnevno vadbo, ki odplakne vse nabrane učinke stresnega življenja.

Somatska vadba

Sistem zavedanja zaznavanja in učenja gibanja, tako somatska vadba kot terapija, je namenjena sprostitvi številnih vrst mišičnih bolečin in bolečin povezanih s stresom. Ena izmed zanimivosti omenjenega pristopa je ta, da lahko samo z dodatkom enostavnih tehnik, dramatično izboljšamo učinek že znanih razteznih vaj. Z različnimi terapevtskimi tehnikami zmanjšujemo in odpravimo bolečine nastale zaradi različnih vzrokov.

foto: Urška Boljkovac

BOLJŠE RAZUMEVANJE BOLEČINE 2. del

Bolj natančno

Bodimo bolj natančni: Kako lahko napete mišice povzročijo bolečine?
Ali ste kdaj dvignili neko težko reč in jo držali dlje od nekaj sekund? Ali so te tvoje mišice pričele peči? Predstavljajte si kako se mišice občutijo ko so napete 24 ur na dan! Še več: predstavljajte si kaj napravijo napete mišice sklepu, ki ga prečkajo: stiskanje. Ali morda neusmiljeno stiskanje sklepa ne povzroča bolečin? Kaj pa živci, ujeti (stisnjeni) med napeto mišico in kost: ali ste kdaj imeli stisnjen živec?
Ta mehanizem je odgovoren za dolg seznam poznanih težav: bolečine v hrbtu, mišična bolečina, išias, glavoboli, skolioza, težave s čeljustnim sklepom, stiskanje živca v vratno prsnem predelu, nehoteno mišično krčenje, stiskanje živca na notranji strani zapestja, teniški komolec, bolečine v kolenu, boleča stopala itn.

Naslednje vprašanje: Kakšen je osnovni odziv na šok ali poškodbo? Ko se poškoduješ, kaj se najprej zgodi? Zakrčiš se, ali ni tako?
Ali to ne pojasni »bolečin in otrdelosti pri staranju«? – ali je več možnosti za doživljanje šokov in/ali poškodb, dlje kot živimo?

Torej težave z gibanjem, ne zdravstvene težave

Zaradi znanega tveganja odvisnosti od zdravil, zdravniki včasih neradi predpišejo tudi zdravila proti bolečinam in raje svetujejo pacientu, naj se navadi na bolečino. V skrajnih primerih posreduje celo nevro kirurg in odreže (izreže, odstrani) živce ali pa ortoped, ki zamenja sklep (včasih je to nujno in uspešno zmanjša bolečine, včasih pač ne). Lahko se vbrizga kortizon za zmanjšanje vnetja ali celo botulin z namenom paraliziranja mišic. Ti načini po navadi zgrešijo bistvo: človeka boli, ker ima pretirano napete mišice; težave s sklepi ima zato, ker preveč napete mišice pretirano stisnejo sklep; in mišice so napete zato, ker so se jih možgani navadili ohranjati v takšnem stanju.
V tem primeru operacije in zdravila niso pravi odgovor; potrebno je spremeniti vzorec gibanja (napetosti), zaradi katerega je nekdo napet – gre za postopek, ki je bolj povezan z učenjem, kakor z medicinskimi posegi.
Operacije in zdravila niso pravi odgovor; potrebno je prekiniti vzorec, ki človeka drži pod napetostjo – gre za proces, ki je bolj povezan z učenjem, kakor z medicinskimi posegi.

foto: Urška Urska Boljkovac

BOLJŠE RAZUMEVANJE BOLEČINE 1. del

Ustrezno obravnavanje bolečine s katerim se sodobna medicina (neuspešno) ukvarja že precej časa. Skoraj vedno obstaja kompromis: mogoče ne občutite bolečine, vendar ostajate odvisni od obiskov kiropraktika, jemanja protibolečinskih tablet ali pogostih masaž, zmedeni zaradi uporabe sredstev za sproščanje mišic ali zastrupljeni z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili – ali še slabše: telesno oslabljeni zaradi nevro-kirurških posegov in injekcij živčnih strupov, ki vam odvzamejo naravne sposobnosti, ki jih ima nepoškodovani živčni sistem. Medtem ko vas bolečina ne opozarja več, se vnetje tkiva in uničevanje sklepov nadaljuje. Obstaja učinkovita rešitev, nova in popolnoma drugačna kot ustaljene prakse »zdravljenja«.

Različni pogledi na bolečino

Medtem ko skoraj vsak prepozna kronično bolečin kot znak, da je »nekaj narobe«, ima sodobna medicinska znanost prav malo rešitev za te določene vrste bolečine – posebno za odpravo mišično-kostnih bolečin in glavobolov. Medicinska znanost posveča skoraj vso pozornost posredovanju – pa naj bo to operativno ali kemično (zdravila); in spregleda naravne telesne samo-regulacijske mehanizme, ki se včasih porušijo in povzročijo bolečino – naj omenim samo najpogostejša, glavobol in bolečine v hrbtu.
Verjetno vsaj polovico mišično-skeletnih bolečin povzročajo prekomerno napete (zakrčene) mišice – ki so posledica poškodb
in pogosto ponavljajočih stresnih situacij (dolgotrajna čustvena napetost). Tega stanja zakrčenosti ni možno nadzirati z uporabo zdravil ali reševati z operacijami, saj gre za reakcijo (odziv) na nivoju možganov. Ko se enkrat ustvari vzorec takšnega odziva (napetosti), kot na primer pri dolgotrajnem celjenju, po navadi ostane tudi po desetletja oziroma dokler se oseba ne odloči nekaj namenoma spremeniti; te napetosti se ne »pozdravijo«, saj ne gre za poškodbo. Živčno-mišični sistem sicer deluje precej dobro, vendar na neustrezen način. Zaradi tega razloga so kemični in fizični posegi neučinkoviti: oseba nima medicinskih težav, ima težave z gibanjem.

foto: Urška Boljkovac

RAZLIKA MED SOMO IN TELESOM 1. del

SOMATIKA je področje, ki raziskuje SOMO: to pomeni, telo kot ga zaznava oseba od znotraj. Pri opazovanju človeka od zunaj - na primer z zornega kota tretje osebe, zaznavamo pojav človeškega telesa. Ko pa se istega človeka opazuje iz njegovega lastnega zornega kota njegovih proprioceptivnih občutkov, zaznavamo popolnoma drugačen pojav: človeško SOMO.

Dva različna zorna kota opazovanja človeškega bitja sta močno vgrajena v bistvo opazovanja človeka, ki je enako sposoben tako notranjega samozavedanja kakor tudi zavedanja zunanjosti. SOMA, zaznavanje od znotraj, se popolnoma razlikuje od telesa, ne samo zato ker se razlikuje predmet obravnave, ampak predvsem zaradi različnega načina opazovanja (zaznavanja): Gre za takojšnjo propriocepcijo* – način zaznavanja ki zagotavlja edinstvene podatke.

*Pojem propriocepcije se nanaša na zaznavanje (zavedanje) posameznika kje v prostoru se nahaja njegovo telo in običajno vsebuje tako statično (tj. zaznavanje položaja sklepa) kot tudi dinamično (tj. kinestetični občutek za gibanje) komponento. Proprocepcijo poznamo kot ključni vir čutne povratne informacije pri ohranjanju ravnotežja, ki nam omogoča pokončno telesno držo. Spološno znano je, da človeško dvonožno pokončno držo zagotavljajo mehanizmi s povratno informacijo, ki ustarjajo ustrezen kompenzacijski navor temeleč na zibajočem gibanju telesa, ki je zaznan predvsem z vizualnim (vidnim), vestibularnim (ravnotežnim) in proprioceptivnim zaznavni sistem. Propriocepcija na ta način prispeva velik delež pri uravnavanju telesne drže.
Propriocepcija je sestavni del somatskega čutilnega sistema, ki igra pomembno vlogo pri običajnem človeškem gibanju (početju). Njen osnovni namen je dovajati informacij (aferentne) o položaju in gibanju sklepa. Propriocepcija je pretok signalov, ki izhajajo iz receptorjev v mišicah, tetivah, sklepnih ovojnicah in koži, označimo pa jih lahko tudi kot » posebno vrsto zaznavnosti (občutljivosti, čutnosti), ki poroča o zaznavanju globokih organov in o povezavanosti med mišicami in sklepi, dovaja informacije, ki so ključne za učinkovito in varno izvedbo motorične naloge«.
Vključuje »zavedne« in » nezavedne« komponente in kot pomemben zaznavni sistem ne samo dovoljuje ljudem zaznavanje položaja in gibanja okončin ampak zagotavlja tudi nadzor nad mišično napetostjo. Na ta način lahko posameznik ustrezno uravnava uporabo sile. Proprioceptorji natančno merijo telesne značilnosti kot so dolžine mišic, napetost tetiv, kote in tlak v sklepih. Zagotavljajo informacije o fizikalnem stanju telesa, o trenutni porazdelitvi in gibanju težišča, silah ki delujejo na okončine in njihovih nelineanih povezavah. Načrti, ki nastanejo iz teh zapletenih izračunov, ne samo da usmerjajo gibanje telesa ampak (skupaj z otipom) zaznajo velikost in obliko predmeta ter ocenijo obliko zunanjega prostora.

foto: Urška Boljkovac

“CAT STRETCH” (mačji razteg/preteg v prevodu) po Thomasu Hanna, ustanovitelju somatike. Vsekakor ste lepo vabljeni, da se nam pridružite na skupinski ali individualni vadbi, kijer vas pri izvajanju vaj vodi Andrej Turk, prof. šp. vzg. (več o njegovi izobraževalni poti si lahko preberete v eni od predhodnih objav).

VAJA 6B

ZAČETNI POLOŽAJ: ležiš na hrbtu z iztegnjenima nogama.

1. Obračaj stopali obeh nog hkrati navznoter in popuščaj koleni navzven. (slika 1)

2. Počasi iztegni obe nogi (začetni položaj).

3. Obračaj obe stopali navzven in spuščaj koleni navznoter. (slika 2)

4. Počasi iztegni obe nogi.

ovezano in zelo počasi ponovi 5 krat.

foto: Urška Boljkovac

OZADJE - ZAČET(NI)KI SOMATIKE - Thomas Hanna, 4. del

Tu pa vstopi v zgodovino svetla zvezda in ustanovitelj Somatskega učenja (Hanna Somatic Education), Thomas Hanna. Po izobrazbi filozof/učitelj je Hanna razvil teorijo somatologije in s tem odprl novo področje, ki ga je poimenoval Somatika.

V zgodnjih 70-ih prejšnjega stoletja se je Hanna, takrat predstojnik Filozofske univerze na Floridi (ZDA), seznanil z delom Moshe Feldenkraisa. Srečanje z njim in opazovanje njegovega dela je imelo velik vpliv nanj, saj je bila Feldenkraisova metoda združljiva z njegovo somatsko filozofijo. Leta 1975 je Hanna, tedaj direktor Inštituta za Humanistično Psihologijo (sedaj Saybrook Inštitut), organiziral prvi Feldenkraisov vadbeni program v ZDA.

V sodelovanju s Feldenkraisom je nadaljeval z raziskovanjem in vadbo na Novato Inštitutu za Somatske raziskave in vadbo (Kalifornija), ki sta ga leta 1975 ustanovila z njegovo ženo Eleanor Criswell Hanna,. Postopoma, medtem ko je izvajal somatski pristop s tisoči njegovih klientov, je razvil nekatere zelo učinkovite pristope, deloma po zaslugi izpopolnjevanja znanja o naravnem odzivu (biofeedback). Hanna je opazoval in odkrival značilne težave s slabo držo telesa pri ljudeh različne starosti in načina življenja. Prav tako je spoznal da so določeni postopki neverjetno učinkoviti pri ponovni vzpostavitvi nadzora nad mišicami, ki so njegove kliente držale v teh slabih telesnih držah in jim omejevale gibanje. Ti postopki so postali znani kot Somatsko učenje (Hanna Somatic Education).

foto: Urška Urska Boljkovac

“CAT STRETCH” (mačji razteg/preteg v prevodu) po Thomasu Hanna, ustanovitelju somatike. Vsekakor ste lepo vabljeni, da se nam pridružite na skupinski ali individualni vadbi, kijer vas pri izvajanju vaj vodi Andrej Turk, prof. šp. vzg. (več o njegovi izobraževalni poti si lahko preberete v eni od predhodnih objav).

VAJA 6A

ZAČETNI POLOŽAJ: ležiš na hrbtu z iztegnjenima nogama. (slika 1)

1. Najprej obračaj stopalo leve noge navznoter (inverzija), nato ga rahlo dvigni in vleci proti sebi. Pri tem spuščaj levo koleno na levo (zunanja rotacija kolka) in dviguj desno stran medenice. (slika 2)

2. Počasi vrni nogo (po isti poti) v začetni položaj.

3. Nato obračaj stopalo leve noge navzven (everzija stopala), nato ga rahlo dvigni in vodi rahlo navzven v levo. Pri tem spuščaj koleno navznoter (notranja rotacija kolka) in dviguj levo stran medenice.
(slika 3)

4. Počasi vrni nogo (po isti poti) v začetni položaj.

Povezano in zelo počasi ponovi še 5 krat.
Ponovi celotno zaporedje gibov 5 krat še z desno nogo.

foto: Urška Boljkovac

OZADJE - ZAČET(NI)KI SOMATIKE 3. del

Po Feldenkraisovi oceni naj bi ustvaril preko tisoč vaj »Gibalnega zavedanja« (Awareness Through Movement). Ti gibalni vzorci, ki jih lahko izvaja vsakdo, so bili sestavljeni iz elementov Aleksandrove tehnike usmerjene v zaznavanje načina gibanja ("means-whereby") in načina vadbe Gerde Alexander, usmerjenega v intenzivno raziskovanje zaznavanja med mirnim ležanjem na tleh.

To je bila kombinacija, ki je bila zelo učinkovita pri razvijanju hotenega nadzora – veliko bolj izpopolnjena verzija dela obeh Alexandrov.

Sprejel (povzel) je F.M. Alexandrovo spoznanje da se z nadzorom gibanja glave in vratu, nadzoruje gibanje celotnega telesa. Prav tako je sprejel njegovo spoznanje, da je osnovni vzrok za porušeno telesno držo, pretirana prilagoditev na »prestrašni refleksni odziv« (»startle refleks«). Iz zdravstvenega stališča je bil omenjeni refleks njegovo osnovno diagnostično sredstvo.

Feldenkrais je ustvaril dele sistema, ki ga ni zmogel konceptualno spraviti skupaj. Pri diagnozi mišičnih težav je Feldenkrais povzel Alexandrovo odkritje »prestrašni refleksni odziv«, vendar ni šel naprej.

Dejstvo da večina odraslih ljudi trpi zaradi kroničnih napetosti mišic ledvenega dela hrbta in vratu, je še vedno ostalo uganka: za to ni imel rešitve. Kakor tudi ni imel rešitev za preprečevanje razvoja skolioze (bočna ukrivljenost hrbtenice), ki prav tako pomembno vpliva na patologije človekove telesne drže.

Na intuitivnem nivoju je bil Feldenkrais mojster, vendar ni znal pojasniti zakaj. Kakorkoli že, je Feldenkrais odprl vrata sistemu« kliničnega somatskega učenja«.

Kar je manjkalo je (1) obširna diagnostična teorija za razumevanje izvora osnovnih živčno-mišičnih težav s telesno držo; (2) splošna somatska teorija o senzorično-motoričnem procesu; in (3) metoda somatskega učenja, ki ne bi dala učencu samo zaznavne informacije ampak bi ga postopoma popeljala do popolnega zavedanja svojega gibanja z uporabo polne kapacitete senzorično-motoričnega sistema s povratno informacijo.

foto: Urška Boljkovac

OZADJE - ZAČET(NI)KI SOMATIKE 2. del

Povsem neodvisno od Alexandrovega dela je podoben pristop k somatskemu učenju izvajala (uvajala) učiteljica gibalne vzgoje v Berlinu – Elsa Gindler.

Gindlerjeva je vodila ure gimnastike, kjer je razvila tehniko, pri kateri so njeni učenci usmerili pozornost na zaznave znotraj telesa med izvajanjem različnih gibov in gibanj.
Učenci so usmerjali svojo pozornost ne samo na gibe same, ampak predvsem na notranje občutke pri teh gibih; na primer: Kakšno je dihanje med gibanjem? Kako se težišče telesa med gibanjem prenaša preko pet, kolkov itn.
Gindlerjeva je usmerjala pozornost učencev na »način gibanja«, in ne na »končni cilj« - izgled giba od zunaj. Kot rezultat tega načina vadbe so se začele dogajati »čudežne« spremembe teles tistih, ki so trenirali z Gindlerjevo.
Ponovno gre za isti princip: Obrni zavestno pozornost navznoter na proprioceptivne (zaznavno-gibalne) sposobnosti pri gibanju, in se bo kakovost gibanja pričela izboljševati.

Prispevek k temu rastočemu področju je dodal-a še en Alexander: Gerda Alexander. Ki pa ni imela nikakršnih povezav, ne intelektualnih in ne družinskih, z F. Alexandrom.
Pri delu v svojem centru v Kopenhagnu je razširila področje senzorično-motoričnega učenja z novim poudarkom: svoje učence je učila naj bodo mojstri propriocepcije – zavedanje zaznav postane skoraj samo po sebi končni cilj.
Končni cilj je bil samo-poznavanje, in to senzorično védenje se ni izražalo samo v elegantnosti, koordinaciji in dobrem gibanju, ampak tudi v umirjenem in usklajenem duhovnem življenju. Ta učinek je bil podoben učinkom metode drugega Alexandra.
Gerda Alexander je svoj sistem poimenovala Eutony in je vključeval dolgotrajna in intenzivna raziskovanja podrobnosti zaznavnega področja.
Ko posameznikovo samo-zaznavanje postane bolj natančno se pojavijo običajni somatski učinki: povečan gibalni nadzor in pogosto tudi »nenavadne ozdravitve« ter preoblikovanje telesa.

Omenjeni dolgotrajni, intenzivni treningi raziskovanja zaznavanja so imeli učinek, ne samo na njene učence, ampak tudi na izraelskega občudovalca njenega dela, Moshe Feldenkais-a.
Feldenkrais, ki je že treniral tehniko F.M. Alexandra, ko je živel v Londonu, je oblikoval svoj sistem vaj (Awareness Through Movement; »Gibalno zavedanje«) po načinu Gerde Alexander, intenzivno raziskovanje zaznavanja med mirnim ležanjem na tleh.
Po njegovem mnenju tehnika »Functional Integration«, ki jo je razvil ni namenjena klinični uporabi (zdravljenju), ampak v popolnoma izobraževalne namene. Ljudi je učil tega »da vedo, kaj počnejo«, povedano drugače, učil je senzorično-motoričnega zavedanja in nadzora.
Učinki njegovih treningov v samo-zavedanju so skoraj enaki kot učinki treningov Alexandrove tehnike.

foto: Urška Urska Boljkovac

“CAT STRETCH” (mačji razteg/preteg v prevodu) po Thomasu Hanna, ustanovitelju somatike. Vsekakor ste lepo vabljeni, da se nam pridružite na skupinski ali individualni vadbi, kjer vas pri izvajanju vaj vodi Andrej Turk, prof. šp. vzg. (več o njegovi izobraževalni poti si lahko preberete v eni od predhodnih objav).

VAJA 5

ZAČETNI POLOŽAJ: : ležiš na hrbtu, koleni sta upognjeni in usmerjeni proti stropu, roki sta narazen.

1. Počasi vrti (obračaj) levo roko navzgor po podlagi (vrti – ne drsaj) do pritiska ramena ob tla, medtem ko hkrati vrtiš desno roko po podlagi navzdol in hkrati:
spuščaj koleni na desno
sukaj glavo v levo

2. Zdaj pa prični vrteti levo roko navzdol in hkrati desno roko navzgor ter hkrati:
prenesi koleni navzgor in ju nato prični spuščati v levo
sukaj glavo v desno

Ponovi od 10 do 20 krat.

Lepo pozdravljeni,

tudi v Novem letu ste vabljeni na GIBALNICO, vadbo, kjer se boste dobro razgibali, sprostili in se bolje počutili.

Vadba poteka v majhnih skupinah vsako sredo od 19.00 do 20.00 v prostorih BM Studia (Dunajska cesta 63, LJ-Bežigrad). Tako se lahko dovolj dobro posvetim vsakemu vadečemu. Vaje izvajamo v hoji, stoje, leže in ostalih različnih telesnih položajih. Za izvajanje vaj leže je zaželjeno, da s seboj prinesete svojo blazino. Prijetno vzdušje za sprostitev dodatno ustvarita še nevpadljiva glasbena spremljava in pritajena osvetlitev.

Današnja uvodna vadba 4. januarja je za vse nove obiskovalce brezplačna.

Za vse tiste, ki te vadbe še ne poznate, vam predstavljam nekaj njenih osnovnih sestavin:

• vaje oziroma gibi za vzpostavitev pravilne telesne drže,

• gibalne vaje za vzpostavitev pravilne in usklajene hoje,

• vaje različnih gibanj, namenjene izboljšanju koordinacije gibanja telesa,

• posebne vaje za povečanje moči in prožnosti telesa,

• terapevtske vaje, ki omogočajo večjo lahkotnost gibanja,

• dihalne vaje za bolj usklajeno delovanje celotnega telesa,

• sprostilne vaje za umiritev misli in še kaj

Na naši vadbi vas naučim zavestnega izvajanja gibov, kar vam olajša, zmanjša ali celo odpravi večino gibalnih omejitev, ki so v veliki meri posledica stresnega načina življenja, telesnih in psihičnih preobremenitev ter vsakodnevnih neustreznih položajev in gibov v katere spravljamo svoja telesa.

Zavestno izvajanje gibov vam omogoča vzpostaviti ali izboljšati naravno telesno ravnovesje, kar se kaže v vaši večji lahkotnosti gibanja, sproščenosti telesa in nasploh boljšem počutju.

Se vidimo,

ANDREJ TURK
prof. šp. vzg.
++386(0)40 379 768
[email protected]

foto: Urška Urska Boljkovac