Blaž Jurečič

Uspeh te ne vzame naenkrat.

Vzamem te kompris za kompromisom. Vsak izgleda razumno. Skupaj pa te spremenijo.

In nekega dne se vprašaš, kdaj sem postal ta človek.

Zakaj sem sploh začel delati to, kar delam?

Kot otrok sem veliko časa preživel z očetom. Veliko pogovorov je bilo o poslu in športu.

In nekje v sebi sem imel zelo preprosto predstavo o prihodnosti:

Ko bom velik, bom direktor ali profesionalni košarkaš.

Ko se je moja košarkarska pot zaradi zdravstvenih težav zaključila, sem začel iskati načine, kako svoje telo spraviti nazaj.

Najprej sta me potegnila prehrana in trening.

Tako sem pri 24 letih začel delati kot osebni trener.

Čeprav sem izraz osebni trener takrat skoraj sovražil.

Nisem se videl kot nekdo, ki ljudem šteje ponovitve. Že takrat me je zanimalo nekaj več.

Spomnim se, kako sem doma, v svoji sobi, ker pisarne še nisem imel, na konzultaciji sedel z direktorjem velikega slovenskega podjetja.

Govorila sva o stresu, regeneraciji, prehrani in o tem, kako vse to vpliva na njegovo sposobnost delovanja.

Pri 24 letih.

Takrat še nisem znal dobro ubesediti tega, kar danes razumem precej bolj jasno:

Človeka ne moreš razdeliti na posamezne dele.

Telo, energija, misli, čustva, odnosi, delo in način, kako se odzivaš na pritisk, niso ločeni sistemi.

Zato sem naslednja leta bral, hodil na izobraževanja, poslušal, raziskoval in predvsem delal z ljudmi.

Vedno me je zanimalo isto vprašanje:

Kako lahko človek zgradi nekaj velikega navzven, ne da bi pri tem izgubil sebe navznoter?

Že zelo zgodaj sem vedel, da želim delati z uspešnimi ljudmi.

Ne zato, ker imajo denar ali status.

Ampak zato, ker me je fasciniral paradoks, da je lahko nekdo izjemno sposoben voditi podjetje, ekipo in velike projekte, hkrati pa veliko težje vodi samega sebe.

In v vseh teh letih sem imel tudi en precej močan strah.

Da bom ljudem prodajal bu****it.

Da bom govoril nekaj, kar lepo zveni, v resnici pa človeka ne premakne nikamor.

Verjetno je bil tudi to eden od razlogov, da se dolgo nisem zares izpostavil in vlagal v marketing.

V sebi sem imel prepričanje:

Dokler nimam dovolj dokazov, da to, kar delam, ljudem dejansko pomaga, tega ne želim glasno prodajati.

Nadaljevanje spodaj👇👇

Nisi slab pod pritiskom.

Si preveč dober v tem, da funkcioniraš pod pritiskom, ne da bi kdaj prišel nazaj.

To te dolgoročno stane več kot misliš.

Možgani ne rabijo, da je vse dokončano.

Rabijo, da je jasno - kaj je treba narediti, kaj je naslesnji korak in kdaj se boš s tem ukvarjal.

Ko to urediš, ne dobiš več enegije ker delaš manj. Dobiš jo, ker tvoja pozornost ni več razpršena na deset odprtoh zank hkrati.

Ne potrebuješ več discipline.

Potrebuješ sistem, ki prenese pritisk.

Če tvoje telo ne zmore tempa, ga slej ko prej ne bo zmogel niti tvoj um.

Dolgoročni uspeh ni zgrajen na motivaciji.

Zgrajen je na stabilnosti.

15 let.
Niti en moški z motivacijskim problemom.

Vsi z istim: sistem, ki ne zna ugasniti.

Nova rutina tega ne reši.
Nov mindset tega ne reši.

Reši ga samo eno.

Napiši SISTEM v DM.

Možgani se ne spremenijo, ker si se to odločil.

Spremenijo se, ker to vsak dan “vadiš”.

Večina ljudi, ki pridejo k meni, navzven deluje povsem v redu.

Delajo. Vodijo. Skrbijo za druge. Dosegajo rezultate.

A znotraj nosijo napetost, utrujenost in občutek, da morajo biti ves čas “na”.

Navzven funkcionirajo.

Znotraj pa so vedno bolj oddaljeni od sebe.

In največkrat mislijo, da je to normalno.

Ni.

Če se prepoznaš v tem, mi napiši “MIR”. Pogovoriva se.

Glas v tvoji glavi nikoli ne molči.

Vprašanje ni, kako ga utišati.

Vprašanje je kdo ga posluša?

Podvojiti, kar deluje zveni logično.
Ampak, če tempo ni tvoj, čez tri tedne ne delaš nič.

Najboljša strategija ni najimpresivnejša. Je tista, ki jo zdržiš.