Razstava Slovenska Zgodovina

Konec 1. svetovne vojne je pomenil tudi konec nekaterih velikih imperijev, med drugim tudi Avstro-Ogrske katere del je bilo slovensko ozemlje. Že pred uradnim koncem Velike vojne, so južnoslovanski narodi Avstro-Ogrske ustanovili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obstajala le dober mesec do združitve s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaradi tajnih dogovorov sklenjenih pred vojno je bil velik del zahodnega slovenskega ozemlja po vojni dodeljen v italijansko državo. Na severu slovenskega ozemlja pa je prišlo do spora predvsem zaradi Koroške, ki so jo, ob hudem odporu nemških sil, zasedle čete Kraljevine SHS. Da bi vprašanje meje med Avstrijo in Kraljevino SHS rešili miroljubno so se odločili za izvedbo plebiscita. Koroško so razdelili na cono A, ki je bila pod nadzorom SHS in cono B, ki je bila pod upravo Republike Avstrije. Najprej so glasovali v coni A in če bi zmagala jugoslovanska stran, bi glasovanje potekalo še v coni B. Na plebiscitu v coni A, ki je potekal 10. oktobra 1920, se je skoraj 60% volivk in volivcev odločilo za priključitev k Avstriji, zato do glasovanja v coni B sploh ni prišlo, meja pa je bila postavljena na Karavanke, kjer ostaja še danes. Za priključitev k Kraljevini SHS je sicer glasovala večina prebivalstva v 18. občinah Južne Koroške, med njimi tudi prebivalci vasi Libeliče, ki se z rezultati in novo ureditvijo niso strinjali. Kljub temu, da jim je avstrijska oblast obljubljala gospodarske subvencije in ugodna posojila, so Libeličani bojkotirali nemške trgovine, se vedno bolj množično zbirali na shodih, kjer so peli slovenske in slovanske pesmi ter vsako noč mejne kamne, ki so bili pod vasjo prenesli nad vas in s tem prestavili državno mejo. Prestavljanje mejnih kamnov je trajalo dve leti, v tem času pa je na ogled prišla tudi mednarodna komisija, ki naj bi natančno določila potek meje. Po pogajanjih in pogovorih so bili sprejeti mejni popravki, Libeliče so pripadle h Kraljevini SHS, Avstrija pa je v zameno dobila redko poseljeno ozemlje gore sv. Lovrenca nad Dravogradom. Jugoslovanska oblast je bila v Libeličah uradno vzpostavljena 1. oktobra 1922.
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev se je po tem, ko je kralj Aleksander I. Karađorđević razpustil parlament in prevzel oblast, 3. oktobra 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.
Več o političnem in kulturnem dogajanju na slovenskem ozemlju med obema vojnama si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu vsak dan med 9. in 19. uro.

Na začetku septembra davnega leta 394 se je v zgornji Vipavski dolini pričela najpomembnejša bitka antične dobe na naših tleh. Pri Mrzli reki (Ad Frigidum) sta se 5. in 6. septembra spopadli vojski rimskega cesarja Teodozija in proticesarja Evgenija. Evgenija je za cesarja postavil senat v Rimu, ki se je že več let prepiral s Teodozijem in njegovimi predhodniki, ki so celotnemu imperiju vladali iz Konstantinopla. Eden izmed glavnih razlogov za nasprotovanje je bila vera. Od Konstantina dalje so bili rimski cesarji krščanske vere, senat pa si je prizadeval za vrnitev stare poganske vere. Verski pomen bitke so še posebej izpostavili krščanski zgodovinopisci tistega časa, ki so zasluge za zmago pripisali predvsem božji pomoči. Iz antičnih in srednjeveških virov namreč izvemo, da se je prvi dan bitke Teodozij znašel v skoraj izgubljenem položaju, njegovi ''barbarski'' zavezniki so se namreč spustili v beg, poleg tega pa so se za njihovim hrbtom pojavile sovražne enote. Teodozij naj bi se vrgel na tla ter goreče molil in prosil za božjo pomoč. Bog naj bi njegove prošnje takoj uslišal, saj so se sovražniki za njegovim hrbtom odločili, da izdajo Evgenija in se pridružijo Teodozijevi vojski. Poleg tega se je dvignil močan orkanski veter, ki je bičal obraze Evgenijeve vojske, jim trgal ščite iz rok ter obračal kopja in puščice proti tistim, ki so jih izstrelili. Evgenijeva vojska je bila naslednji dan premagana, Evgenij zajet in usmrčen, Evgenijev glavni general Arbogast pa je zbežal in nato storil samomor. Za razliko od svojih predhodnikov, ki so zmagali v državljanski vojni, se Teodozij nad premaganci ni maščeval, ampak je pokazal usmiljenje in jih pozval naj sprejmejo krščansko vero. Krščanstvo je po bitki pri Frigidu prevzelo primat med verami imperija, v času ene generacije so se nehale upirati tudi vplivne družine v Rimu, ki so pozneje postale papeške družine pozne antike.
Več o dogajanju na naših tleh v rimskem obdobju in tudi o ostalih pomembnih zgodovinskih dogodkih pri nas, si lahko ogledate vsak dan med 9. in 20. uro na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu.

Ob koncu šolskih počitnic leta 1936 so se nekateri Škofjeločani, ki jih je družil profesorski poklic in so bili razkropljeni po celi Sloveniji, odločili da postavijo loško obrtno-industrijsko razstavo, na kateri so prvič javno predstavili dokumente in predmete iz stoletne zgodovine mesta. Zgodovinarju Pavletu Blazniku, geografu Francetu Planini in literatu Tinetu Debeljaku se je ideja o predstavitvi bogate zgodovine Škofje Loke zdela zanimiva. Zato so ''Podnunci'', kot so jih poimenovali po Nunski ulici pod nunskim samostanom, kjer so živeli, želeli ustanoviti mestni muzej. Na ustanovnem zboru Muzejsko društvo Škofja Loka, ki je potekal 23. julija 1937, so sprejeli pravila. Člani društva so nato lastnoročno, od hiše do hiše, zbirali različne predmete in umetnine, ki bi zadovoljivo predstavljale zgodovino nekdanjega Loškega gospostva. Dve leti kasneje, 27. avgusta 1939, so v stari stavbi Rotovža na Mestnem trgu odprli vrata prve stalne muzejske zbirke in s tem tudi Loški muzej Škofja Loka, prvega splošnega krajevnega muzeja v Sloveniji. Po 20 letih delovanja je Loški muzej prenesel svoje zbirke na Loški grad, kjer so na ogled še danes.
Na Loškem gradu si tako lahko ogledate zgodovino ozemlja, ki je kar 850 let bilo v rokah freisinških škofov, na Ljubljanskem gradu pa vam na stalni razstavi Slovenska zgodovina ponujamo vpogled v zgodovinsko dogajanje na celotnem ozemlju današnje Slovenije.

Strip vedno bolj pridobivaj na popularnosti, sploh z uspešno selitvijo raznih stripovskih junakov na velika platna in male ekrane. S kombinacijo kratkega in enostavnega teksta ter zanimivih sličic je primeren za mlajše bralce, z razvojem risoromana pa je začel pridobivati na veljavi tudi kot literarna zvrst primerna za bolj zahtevne bralce. Tudi pri nas so poznani številni stripovski junaki kot sta nepremagljiva Galca Asterix in Obelix ali pa ameriški junaki Superman, Batman, Iron-man in Spiderman, marsikdo pa je pozna tudi Alana Forda. Vendar so pri nas gotovo najbolj znani stripovski junaki Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, ki jih je ustvaril legenda slovenskega stripa in ilustracije Miki Muster. Priložnost je dobil potem, ko uredništvo Slovenskega poročevalca ni pravočasno dobilo stripa ameriškega risarja Walta Disneya, ki bi moral izhajati v novi prilogi imenovani Poletove podobe in povesti. Tako je Miki Muster 11. julija 1952 svetu predstavil prvo prigodo lisjaka Zvitorepca in njegovega prijatelja volka, ki se je takrat imenoval še Sivec, kasneje pa bil preimenovan v Lakotnika, pridružil pa se jima je tudi želvak Trdonja. Trojica klenih slovenskih stripovskih junakov je doživela prigode po celotnem svetu in v različnih časovnih obdobjih, ter s tem že 70. let zabava Slovenke in Slovence.
Ravno pred kratkim smo na Ljubljanskem gradu v svet stripa popeljali tudi prvo skupino otrok na počitniškem varstvu, kjer so s pomočjo ilustratorja Ciril Horjak Horowitz ustvarili lastne stripovske junake, ki si jih lahko ogledate na razstavi v Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu.

Potem ko so Turki konec 14. stoletja v bitkah na Marici in na Kosovem polju premagali srbsko in bolgarsko vojsko, so si na široko odprli vrata v srednjo Evropo. Tako so prebivalci slovenskih dežel imeli vse od začetka 15. stoletja težave z vpadi turških vojščakov, ki so ropali premoženje, požigali polja in vasi ter ugrabljali prebivalce. Leta 1471 so kar štirikrat vpadli na Kranjsko in jo opustošili. Junija se je 15.000 turških konjenikov, na svojem tretjem pohodu na Kranjsko tistega leta, najprej utaborilo na Rašici in plenilo po bližnji okolici. Nato so se odpravili proti kranjski prestolnici, vendar so jih prebivalci Ljubljane pričakali pripravljeni. Na nevarnost jih je opozoril dim, ki se je vil nad gorečimi vasmi. Turki so tako požgali le nekaj zgradb v ljubljanskem predmestju, med njimi tudi avguštinski in frančiškanski samostan. Turška vojska se je pred Ljubljano razdelila na tri dele, ki so odšle vsaka v svojo smer. En del je nadaljeval pohod po Gorenjski in na poti proti Kranju opustošil Škofjo Loko in samostan Velesovo. Drug del se je preko Kamnika in Mekinj, kjer so prav tako razdejali samostan, odpravil po Savinjski dolini proti Celju. Tretji del pa se je odpravil na Dolenjsko mimo Stične vse do Mehovega in na Šentjernejsko polje, kjer so požgali samostan Pleterje, preden so preko Metlike zapustili Kranjsko.
Da bi omilil škodo prihodnjih turških upadov, je cesar Friderik III. Habsburški v Regensburgu 5. julija leta 1471 izdal listino, s katero je ljubljanskemu sodniku in mestnemu svetu zapovedal, da morajo naročiti meščanom, ki imajo hiše in pristave v ljubljanskem predmestju in še niso pogorele, le-te porušiti in prestaviti v mesto na kraj, ki ga bodo za to določili deželni glavar ali mestni svetniki. Z isto listino je tudi prepovedal nove gradnje v predmestju Ljubljane.
Eden izmed ukrepov proti Turkom je bilo tudi podeljevanje mestnih pravic, saj je tako naselbina dobila pravico do mestnega obzidja in s tem večje zaščite. Zaradi številčnih vpadov je Friderik III. 9. julija 1478 podelil mestne pravice tudi Višnji Gori.
Več o času turških vpadov in drugih težavah, ki so takrat pestile prebivalce našega ozemlja, si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu, vsak dan med 10. in 20. uro.

V začetku poletja 1945 se je po končani vojni življenje začelo počasi normalizirati in 27. junija so za javnost znova odprli tudi Postojnsko jamo. Na otvoritvi je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester Radia Ljubljana, ki ga je vodil Bojan Adamič. Orkester je že jeseni tistega leta tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se je kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Od prvega nastopa vse do leta 1961 je orkester vodil Bojan Adamič, ki je v precej socialistično naravnan repertoar spretno vnesel elemente jazza. Dirigentsko paličico je za Adamičem prevzel Jože Privšek, ki je orkester popeljal na najvišjo evropsko raven. Big band RTV Slovenija je v svoji zgodovini odločilno prispeval tako k razvoju jazza, kot tudi instrumentalne in vokalne glasbe, pa tudi k razvoju izvirne slovenske ustvarjalnosti na teh področjih. V orkestru so sodelovali številni slovenski in tudi tuji glasbeni mojstri. Eden izmed njih je bil tudi Mojmir Sepe, ki se je rodil 11. julija 1930 v Črni na Koroškem. Že v zgodnjih otroških letih se je navdušil nad glasbo in se kmalu po začetku študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani pridružil Plesnemu orkestru, s katerim je sodeloval vse do leta 1970. V tem času je vodil tudi svoj lasten ansambel v katerem sta se mu pridružila tudi Ati Soss in Jure Robežnik ter z njim posnel prvo džezovsko ploščo v Jugoslaviji. Mojimir Sepe se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenske glasbe. V začetku 60. let je sodeloval pri ustanovitvi festivala Slovenska popevka na katerem je nato redno sodeloval kot dirigent in avtor. V zakladnico slovenske zabavne glasbe je prispeval številne zimzelene uspešnice kot so Poletna noč, Zemlja pleše, Med iskrenimi ljudmi, Ljubi, ljubi, ljubi, Orglice, Uspavanka za mrtve vagabunde in številne druge. Poleg popevk je ustvaril tudi obsežen opus del za simfonični in ritmosimfonični orkester ter legendarno naslovno skladbo za risanko Medvedek Bojan, ki je zaznamovala številne generacije slovenskih otrok. Dvakrat je kot dirigent in avtor zastopal Jugoslavijo tudi na evrovizijskem odru. Prvič je Berta Ambrož leta 1966 s popevko Brez besed v Luxemburgu zasedla 7. mesto, leta 1970 pa je spremljal Evo Sršen, ki je s pesmijo Pridi dala ti bom cvet zasedla 11. mesto. Plodovito je sodeloval s številnimi slovenskimi pevkami in pevci, še najbolj pa s svojo ženo Majdo. Majda Sepe se je rodila 2. julija 1937 v Ljubljani in se na začetku ukvarjala z manekenstvom in nato pristala v pevskih vodah. Pri rosnih 16. letih je spoznala svojega bodočega moža Mojmirja s katerim sta ustvarila številne čudovite popevke, ki še danes navdušujejo poslušalce. Postala je ena izmed najvidnejših pevk v zlatem obdobju slovenske popevke in nastopala na festivalu vsako leto med 1962 in 1977, razen leta 1968. Trikrat je na festivalu Slovenska popevka tudi zmagala. Leta 1972 je za skladbo Med iskrenimi ljudmi dobila nagrado strokovne žirije, dve leti kasneje sta jo tako občinstvo kot mednarodna strokovna žirija nagradili za njeno izvedbo Uspavanke za vagabunde, leta 1976 pa je za Pismo za Mary Brown prejela 1. nagrado občinstva.

Že ljubljanski župan Ivan Hribar in arhitekt Jože Plečnik sta si Ljubljanski grad predstavljala kot kulturno središče, ki bi obiskovalcem nudilo različne umetniške in kulturne razstave. Zaradi različnih političnih in družbenih razlogov so njune ideje za nekaj desetletij obtičale v predalih. Ko se je v 60. letih prejšnjega stoletja začela intenzivna prenova gradu, so se počasi začele uresničevati tudi želje Hribarja in Plečnika. Leta 2010 se je 23. junija tej viziji pridružila tudi stalna razstava Slovenska zgodovina. Strokovna skupina, ki so jo vodili dr. Božo Repe, dr. Blaž Vurnik in Irena Šinkovec, je v prostorih nekdanje smodnišnice pripravila pregled dogajanja na današnjem slovenskem prostoru vse od prazgodovine do danes. Pri sestavljanju zgodbe našega prostora so s svojim znanjem sodelovali strokovnjaki iz akademskega sveta ter številnih muzejev in galerij po celotni Sloveniji, od koder so tudi razstavljeni predmeti. Razstava se nahaja v prostorih nekdanje smodnišnice in jo sestavljajo originalni predmeti, replike, interaktivne vsebine ter igrani posnetki, ki skušajo kronološko prikazati zgodovino slovenskega ozemlja, ki leži na križišču naravnih poti med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. V šestih časovnih sklopih, ki zajemajo celotno zgodovino od prvih sledi človeške prisotnosti pri nas, vse do dogodkov, ki so zaznamovali čas po osamosvojitvi Slovenije, lahko obiskovalci spoznajo družbo, državne tvorbe, politične, socialne in gospodarske razmere, migracijska gibanja, promet, arhitekturo, kulturo ter vsakdanje življenje.
Skozi zgodovino današnjega slovenskega ozemlja se lahko sprehodite vsak dan med 9. in 20. uro.

V zadnjih dneh junija 1991 je slovensko politično vodstvo sprejemalo še zadnje korake na poti k samostojni državi, s čimer so uresničevali sklep sprejet na zgodovinskem plebiscitu decembra 1990. Skupščina je 24. junija sprejela grb in zastavo nove države, medtem ko je bila himna sprejeta že marca 1990. Naslednjega dne sta bili sprejeti še Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Uradna razglasitev samostojnosti je potekala na svečani slovesnosti na Trgu republike 26. junija zvečer. Na slovesnosti je takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan govor s katerim je razglasil samostojnost in neodvisnost Slovenije zaključil z besedami: ''nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.'' Tega dne je prvič tudi zaplapolala nova zastava, ki so jo slovesno dvignili častniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. Na mejnih prehodih z Avstrijo, Italijo in Madžarsko so jugoslovanske table in zastave zamenjale slovenske, vzpostavljeni pa so bili tudi novi mejni prehodi na meji s Hrvaško. Prevzem nadzora na mejnih prehodih je potekal mirno, saj je bila večina obmejnih policistov Slovencev, ki so tako samo zamenjali označbe na uniformah. Istega dne pa so vojašnice začele zapuščati tudi enote JLA in se premikati proti Sloveniji. Naslednji dan so ob 14.30 uri odjeknili streli, ki so označili začetek bojev za samostojno Slovenijo. JLA je prvi dan bojev uspešno zasedla večino mejnih prehodov z Avstrijo in Italijo, vendar je slovenska stran že naslednji dan prešla v ofenzivo. Kljub slabši oborožitvi so slovenske sile uspešno zajele več tankov in skladišč orožja, po ukazih poveljstva pa so tudi razoroževale in sprejemale predaje enot JLA. V boju proti JLA niso sodelovale samo enote slovenske milice in TO, ampak tudi civilno prebivalstvo, ki je z improviziranimi barikadami iz tovornjakov, avtobusov in težkih delovnih strojev ustavilo napredovanje sovražnih konvojev ter jim v številnih primerih onemogočilo odhod iz vojašnic po Sloveniji. Že prvi dan bojev je slovenska stran praznovala pomembno zmago, ki pa se je kasneje izkazala za tragedijo. Nad Rožno dolino so sestrelili helikopter JLA, ki naj bi ogrožal center Ljubljane, vendar je preiskava pokazala, da je helikopter letel proti Vrhniki, da bi v tamkajšnjo vojašnico dostavil živila obleganim vojakom. Še večja nesreča je bila, da je helikopter pilotiral slovenski pilot Toni Mrlak, ki se je s slovenskim političnim vrhom dogovarjal za prebeg iz JLA na slovensko stran. Najhujši boji so potekali 2. julija. Takrat je bil napaden radijski oddajnik v Domžalah, potekala pa je tudi bitka za Krakovski gozd. V Krakovskem gozdu je 1. julija obtičal konvoj JLA in 2. julija je bil pod neustavljivim napadom Teritorialne obrambe prisiljen v predajo. Istega dne se je Teritorialna obramba z JLA bojevala pri Dravogradu. Zvečer so številni objekti JLA po Sloveniji prišli v slovenske roke. Ob 21.00 je Slovensko predsedstvo ponudilo prekinitev ognja, ki ga vodstvo JLA ni sprejelo. Naslednji večer je JLA le sprejela premirje in slovenske sile so zasedle vse mejne prehode ter dovolile nemoten umik enot JLA. Formalno se je vojna končala 7. junija s podpisom Brijonske deklaracije, s katero so se končale sovražnosti med Republiko Slovenijo in Jugoslavijo ter se za tri mesece zamrznile osamosvojitvene dejavnosti. Kmalu zatem je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev o umiku JLA iz Slovenije, ki jo je dokončalo v noči med 25. in 26. oktobrom istega leta. Osamosvojitveni boji so zahtevali 18 življenj na slovenski in 44 na jugoslovanski strani, poleg tega pa je bilo v spopadih ubitih tudi 12 tujih državljanov, predvsem novinarjev in bolgarskih tovornjakarjev, ki so ostali ujeti na cesti. Prav tako je bilo v bojih na slovenski strani 182 ranjencev, medtem ko jih je bilo na jugoslovanski strani 146.
Prva je samostojno Slovenijo priznala Hrvaška, že istega dne kot je Slovenija razglasila samostojnost. Do konca leta so sledile še Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina, Belorusija, Islandija in Švedska. Že v začetku leta 1992 so jo priznali še Vatikan, San Marino, Kanada in Avstralija, neformalno pa tudi Nemčija, ki jo je uradno priznala skupaj z ostalimi državami Evropske skupnosti. Slovenija je 22. maja 1992 postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov.
V spomin na dogodke pred več kot tremi desetletji 25. junija praznujemo dan državnosti.
Več o poti do samostojnosti ter drugih pomembnih zgodovinskih dogodkih in procesih si lahko ogledate vsak dan, tudi med prazniki, med 9. in 20. uro na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu.

Junij po celem svetu že nekaj let velja za mesec ponosa, ko v ospredje stopijo članice in člani skupnosti LGBTQIA+. Kot mesec ponosa je bil junij izbran v spomin na upor v lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ko so se konec junija 1969 obiskovalci lokala, člani LGBT in njihovi podporniki, uprli policiji, ki je izvajala racijo proti istospolno usmerjenim in trans osebam. Že naslednje leto so v spomin na dogodek v ZDA potekale prve parade ponosa, ki še danes predstavljajo vrhunec dogajanja v mesecu ponosa po celem svetu.
V Sloveniji se je LGBT gibanje začelo organizirati že sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko sta se v okviru ŠKUC-a ustanovila sekcija Magnus in sekcija LL, ki sta začela z ozaveščanjem in opozarjanjem na težave LGBT skupnosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Kljub dokaj zgodnjemu organiziranju, Magnus in LL sta bili prvi LGBT organizaciji v tedanjih socialističnih državah, v Sloveniji ni bilo parade ponosa vse do začetka novega stoletja. Tako kot v ZDA je tudi v Sloveniji prva parada ponosa potekala kot odziv na incident v gostinskem lokalu. Ko sta 8. junija 2001 pesnika Brane Mozetič in Jean Paul Daoustu hotela vstopiti v ljubljanski lokal Galerija, jima je varnostnik prepovedal vstop zaradi njune spolne usmerjenosti. Ker se mestne in državne oblasti na dogodek niso odzvale so različne civilnodružbene organizacije organizirale prvo spontano parado. Ljubljansko parado ponosa so do leta 2009 organizirala različna društva in gibanja, ki se udejstvujejo na področju človekovih pravic, še posebej pravic LGBTQIA+ skupnosti, tega leta pa je bilo ustanovljeno Društvo Parada ponosa. Letošnji Ljubljana Pride se bo zaključil v soboto 11. junija s tradicionalno Parado ponosa, ob zaključku katere bo kot že vrsto let do sedaj z razglednega stolpa Ljubljanskega gradu izobešena mavrična zastava.
Leta 2019 se je ljubljanski pridružila Maribor Pride v Mariboru, ki jo organizira MKC Maribor, leto kasneje pa je prva parada ponosa v organizaciji zavoda Koroška Pride potekala v Slovenj Gradcu.

Zahteve po liberalizaciji in političnih reformah v Sloveniji in celotni SFRJ, ki so postajale vedno glasnejše, še posebej med politično aktivno mladino v Sloveniji, so v nekaterih delih jugoslovanskega političnega vrha v Beogradu prižgale alarme. Znotraj teh krogov se je izoblikovalo mnenje, da prihaja do protirevolucionarnega delovanja, še posebej v ZSMS, komunistični družbeno-politični mladinski organizaciji, ki je nudila politično podporo različnim civilno-družbenim gibanjem, ki so začela nastajati v 80. letih. Na svoji 72. seji je vodstvo jugoslovanskih komunistov razpravljalo o aretacijah nekaterih problematičnih članov ZSMS. Magnetogram seje se je kasneje znašel v posesti Janeza Janše, takrat novinarja tednika Mladina in je bil osnova za članek ''Noč dolgih nožev'' v Mladini. Služba državne varnosti (SDV) je kasneje opravila tajno preiskavo prostorov Janševega podjetja, kjer so odkrili poleg magnetograma še druge tajne vojaške dokumente, na podlagi katerih so se odločili sprožiti proces pred ljubljanskim vojaškim sodiščem. Na zadnji dan maja leta 1988 je SDV aretirala Janeza Janšo, medtem ko so varnostni organi JLA aretirali zastavnika Ivana Borštnerja. V naslednjih dneh je sledila še aretacija Davida Tasića, urednika Mladine, medtem ko je bil odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl le med obtoženimi in se je lahko branil s prostosti. Zaradi aretacije in sojenja Janezu Janši pred vojaškim sodiščem ter odrekanje pravice do civilnega zastopnika, je del civilne družbe, z Igorjem Bavčarjem na čelu, 3. junija 1988 ustanovil Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je po aretaciji Tasića in obtožbi Zavrla preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Odbor je deloval kot civilna organizacija za obrambo pravic obtoženih v t.i. procesu proti četverici, oziroma procesu JBTZ. Zahtevali so javno sojenje v slovenskem jeziku s civilnimi zastopniki in da bi se lahko obtoženci zagovarjali s prostosti. V Odbor se je včlanilo več kot 100.000 ljudi in je po številčnosti doseglo članstvo v slovenski zvezi komunistov. V Kolegij odbora, ki je bil vodilno telo odbora, so se vključili predstavniki vseh poglavitnih segmentov civilne družbe. Poleg članov ZSMS tudi predstavniki različnih alternativnih gibanj in institucij, skupine intelektualcev oziroma ''disidentov'', različna civilna društva in Katoliška cerkev. Odbor je v času svojega delovanja, vse do prvih večstrankarskih volitev leta 1990 objavil več kot 100 sporočil za javnost ter med sojenjem organiziral več demonstracij in množičnih zborovanj. Najbolj odmevno zborovanje Odbora je bilo 8. maja 1989 na Kongresnem trgu, na katerem je pesnik Tone Pavček prebral novo Majniško deklaracijo. Uradno sicer ni šlo za zborovanje Odbora za varstvo človekovih pravic, saj ga oblast ni dovolila, zato je predsedstvo ZSMS sklicalo javno sejo predsedstva republiške konference ZSMS.
Proces proti četverici, ki je potekal pred vojaškim sodiščem na Roški se je končal z obsodbo vseh štirih obtožencev, ki so bili obsojeni na zaporne kazni. Borštner je bil obsojen na 4 leta, Janša in Zavrl na 18 mesecev, Tasić pa najprej na 5 mesecev, kasneje pa je bila kazen povišana na 10 mesecev. Zaradi pritiskov slovenske civilne družbe zbrane v Odboru za varstvo človekovih pravic so bili vsi štirje obtoženci pogojno izpuščeni avgusta 1989. Odbor za varstvo človekovih pravic je odigral pomembno vlogo v procesih demokratizacije in pluralizacije slovenske družbe pred osamosvojitvijo, vendar ni postavljal neposrednih političnih zahtev.
Več o dogajanju v Sloveniji pred osamosvojitvijo si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu vsak dan med 9. in 20. uro.

Leta 1968 je cel svet zajel val študentskih protestov, na katerih so mladi zahtevali družbene spremembe. Tudi v Sloveniji so študentke in študentje zahtevali izboljšanje socialnega položaja študentov in večjo enakopravnost v študijskem procesu. Že takrat so nasprotovali povišanju najemnin in izpraznitev študentskih domov za potrebe turizma. Poleg izgradnje dodatnih blokov v študentskem naselju v Ljubljani, je bila ena večjih pridobitev na začetku tudi Radio Študent 89,3 MHz, ki je s svojim oddajanjem začel 9. maja 1969 in je danes najstarejša še delujoča študentska radijska postaja na svetu. Po tem, ko je študentsko gibanje doseglo delno izboljšanje študentskega položaja doma, se je preusmerilo k vprašanjem svetovne politike in zaostrilo svoje zahteve po reformi univerze. V aprilu leta 1971 so ljubljanski študentje pripravili dva večja protestna shoda. Najprej so v sodelovanju z dijaki na Aškerčevi cesti opozarjali na hrup, ki je prihajal s ceste in motil učne procese na srednji šoli in fakultetah ob Aškerčevi cesti. Konec aprila pa so pripravili proteste ob obisku francoskega predsednika Chaban-Delmasa. Kmalu zatem je policija začela kazensko preganjati aktivne študente in celo vstopila na Filozofsko fakulteto. Študentje so v odgovor pripravili akcijo ''Naše gibanje je boj za socializem'', v sklopu katere so 26. maja 1971 zasedli Filozofska fakulteta UL. Večja skupina študentov je do 2. junija, ko se je zasedba končala, prebivala v poslopju fakultete na Aškerčevi cesti in vsako jutro ob petju Internacionale na strehi izobesila komunistično zastavo. V dogovoru s tedanjim dekanom Dragotinom Cvetkom in tajnikom fakultete, je zasedba potekala mirno, brez motenj študijskega procesa in brez uničevanja inventarja, prav tako pa nihče ni oviral delovanja študentskega odbora.
Študentke in študentje so, v opozorilo na slab položaj študentov, Filozofsko fakulteto ponovno zasedli dobrega pol stoletja kasneje, takrat zbrani pod imenom Mi smo univerza. Izbruh pandemije COVID-19 je znova razkril, da se socialna situacija študentov, kljub številnim opozorilom, ni bistveno izboljšala.
Več o različnih študentskih gibanjih in njihovem pomenu za našo zgodovino si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu, vsak dan med 9. in 19. uro.

Na vrhu Grajskega griča že mnogo stoletij stoji mogočna utrdba, zadnjo so zgradili Habsburžani v 15. stoletju. Ljubljanski grad je bil v svoji zgodovini v lasti različnih plemiških družin, ki so vladali deželi in mestu nad katerim kraljuje. Kasneje je z oblikovanjem Avstrijskega cesarstva prešel v državno last, v kateri je ostal vse do 16. maja 1905, ko ga je v imenu mesta odkupil takratni ljubljanski župan Ivan Hribar in zanj odštel 60.200 kron. Z mogočno utrdbo je imel župan Hribar velike načrte, pri katerih bi mu pomagal tudi eden najpomembnejših slovenskih arhitektov Jože Plečnik. Grad sta želela spremeniti v slovensko akropolo, ki bi bila namenjena predvsem kulturi in umetnosti ter bi postala priljubljena izletniška točka za domačine. Že takrat sta želela na senčni strani hriba zgraditi posebno dvigalo, ki bi obiskovalcem omogočilo lažji dostop na vrh griča. Na žalost je stanovanjska stiska v Ljubljani preprečila uresničitev teh načrtov. Grajske prostore so preuredili v socialna stanovanja, ki so se obdržala vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko se je začela intenzivna prenova gradu. Počasi se je začela uresničevati tudi vizija Hribarja in Plečnika, leta 2006 je iz centra mesta na vrh griča začela voziti tirna vzpenjača, počasi pa so svoje mesto na gradu dobili tudi različni razstavni in prireditveni prostori. Danes si na gradu lahko ogledate tri stalne razstave, več občasnih razstav in se udeležite številnih kulturnih, umetniških ter zabavnih prireditev. V počastitev obletnice odkupa gradu bodo 21. in 22. maja potekali že 11. Grajski dnevi, ki prinašajo številne zabavne in zanimive dogodke. Več o programu Grajskih dni in o samem gradu si lahko preberete na spletni strani https://www.ljubljanskigrad.si/sl/.