Joga Štala

O užitku

Ko sem v glavi razmišljala zakaj nekateri moški menijo, da drugi moški hodijo na jogo samo zato, da bi strmeli v ženske zadnjice v pajkicah, me je razmišljanje pripeljalo v čudne vode.

V vode užitka.
(In ravno med razmišljanjem, me je našel še govor Sashe Cobro na to temo, zato se v tem zapisu prepletajo misli obeh)

Da dejansko še vedno obstajajo ljudje, ki bi svojo prisotnost na nežnejši, netekmovalni praksi lahko upravičili samo z užitkom ob gledanju žensk, je žalostno. V zadnjem času, ko imam spet priložnost delati z moškimi, ki niso tipični obiskovalci joge (s tem mislim predvsem to, da ne bi nikoli prišli sami, če jih ne bi zvlekle žene kot na neko skupno aktivnost) še bolj opazim, kako zelo predvsem moški populaciji manjka uživanje v lastnem telesu.

Ja, vem, da nekateri strižete z ušesi. Ampak naj postavim kontekst – ženske smo negovalke in četudi pogosto pozabljamo na nego sebe, je vseeno bolj v ženski domeni, da gre za neko sproščujočo masažo, da namaže telo z oljem, da si pogladi obraz, prižge svečko, nenazadnje. Ženske, večinoma, veliko bolje razumemo svet užitka, ker nam je dovoljeno biti mehke – senzibilnejše smo na tkanine, svetlobo…in večinoma bolj znamo celostno nagovoriti čute, tudi v ustvarjanju prostorov.

(Vse ima seveda ogromno opraviti z družbeno pogojenostjo, socializacijo moških in žensk – v mojem otroštvu je že mazanje sončne kreme za moške veljajo za čudno – sedaj gremo v nekaterih pogledih v drugo skrajnost, ampak za namen te teme malo posplošujem)

Moški so tako po jogi pogosto presunjeni, kako blagodejno se počutijo po jogi. Kako spočito, nahranjeno. (In seveda tudi vedno več žensk, ki jim svet samo-negovanja postaja tuj).

In pogosto je za to dovolj, da smo prisotni v prostoru in času, da smo počasni – prižgemo zavedanje zvoka, vonja, zraka na koži, stika s tlemi.
In da nekdo (učitelj) drži ta prostor.
To ne pomeni, da ni nikoli mučno, da smo vedno isto pripravljeni biti v vseh položajih – ampak na nek način nas praksa vedno pripeljale domov, k sebi. In ta domačna ugnezdenost v telesu, ki ga objamemo s prisotnostjo in ki nas objame nazaj s svojo resničnostjo diha, bitja srca, teže, lahkosti. To zavetje samo po sebi je užitek.

Moški, ženske, nosečnice, mamice z dojenčki in vsi ostali iskalci užitka, pofočkajte se za novo sezono joge na [email protected] ali 041 299 873

Maham, Blažka

Ali je joga seksi?

Še vedno me preseneti, koliko moških misli, da moški, ki hodijo na jogo, hodijo tja zato, da lahko gledajo ženske v pajkicah. Zaradi boljših razgledov baje vedno izberejo zadnje vrste.

Ok, moram dodat še to, da četudi mi je v takšni ali drugačni obliki veliko moških že postreglo s tem prepričanjem, je seveda zelo možno, da s takimi izjavami želijo samo pozornost občinstva, se postaviti pred ostalimi moškimi, izpasti kul, čeprav tega v resnici ne mislijo.

Vseeno pa je takih izjav toliko, da si zaslužijo objavo.

Je joga torej seksi?

Najprej k slavnim pajkicam, kar mi jih ti vrli možje najprej naslikajo. Glede na to, da živimo v času, ko je sprejemljivo, da gremo v pajkicah v mesto, na večerjo ali v službo, (še več, možnost imamo celo nabaviti pajkice, ki posebej privzdignejo zadnjico in dvignejo nivo mestnega pohajanja še za stopničko više) verjetno ni nobene potrebe, da bi si za ogledovanje žensk v pajkicah plačevali jogo.

Poleg tega, za jogo sploh ni nujno, da v omari poseduješ pajkice ali joga top. Začuda, praksa poteka enako, če si v trenerki, pižami ali kopalkah.

Če se vseeno nekje v kotičkih zavesti omenjenih možakarjev skriva predvidevanje, da mora biti nekaj na tem, da se ženska v pajkicah (realno pa v bicini trenerki) razteguje, bohnedaj predkloni, in da zagotovo to razkrije vedno več kot je primerno in tiste redke moške, ki na jogo prihajajo za vedno obsodi na plačevanje jogijske prakse in zasedanje zadnje vrste, naj vas razočaram.

Moški na jogi se ne ukvarjajo z ženskami, temveč s sabo. Kot sem že velikokrat pisala, je ključna razlika med jogo in telovadbo, pozornost, ki je obrnjena navznoter.

No, če sem čisto iskrena, so moški, ki se na začetku ukvarjajo tudi z ženskami, ampak ne v smislu ogledovanja, temveč v smislu tekmovanja 🙂. Mnogokrat moške zmoti, če jim »ne gre«, če vidijo, da je nekdo v položaju “boljši”, če niso dovolj gibčni – posebej moški, ki so športniki in ki so navajeni biti med najboljšimi. In to je ena izmed prvih in največjih lekcij prakse – da je to tvoja praksa. V tem telesu, v tem trenutku. Ampak to mogoče za kdaj drugič.

Kmalu začnemo z novim semestrom joge. Tudi za moške*.

Ampak za tiste, ki ne iščejo zadnje vrste, ker je ni.

Maham, Blažka

Prejšnjikrat me je vrečka čipsa spomnila na to, da sem tečajnikom na praksah obljubila (ali pa je mogoče ostala ideja celo samo v moji glavi in tega nisem omenila niti njim?) torej obljubila sem

poletne gibalne prigrizke –

za takrat, ko nekaj bi, pa ne veš točno kaj in si omejen_a s časom. Takšni otočki nas najbolj pogosto zvabijo v shrambo ali pa za telefon.

Poleti sem torej nameravala ponuditi gibalne prigrizke, ki bodo na voljo 2x na teden (grizljate jih lahko večkrat) v obliki kratkega posnetka 10-15 minut.

Če te mika, mi napiši sporočilo, komentar, mejl.

Maham, Blažka

Kaj izbiramo zavestno?

Kljub temu, da se večina zaveda, vsaj v splošnih okvirjih, kaj nam škoduje in kaj dela dobro, je pogosto glas, ki nas kliče k koristnemu šibek in ga zlahka pohodimo.
Medtem, ko smo kot starši polni besed o tem, kaj je koristno (gibanje, zdrava hrana, čim manj ekranov) in trdni v boju proti vsem pastem in škodljivim navadam, ki grozijo otrokom, smo do sebe pogosto popustljivi (razen tistih, ki so do sebe še bolj strogi, seveda😊. Ste se že kdaj z možem srečali v shrambi za zaprtimi vrati, da bi pobrkljali za skrivnim kosom čokolade, malo po tem, ko ste otrokom razložili, da je bilo sladkorja za danes res dovolj in da čokolado lahko spet dobi jutri? Mene pred tem scenarijem rešuje samo dejstvo, da nisem poročena. Drugače pa se mi – pa čeprav nisem pretirano sladkosneda kdaj zgodi, da po popolnem predavanju otrokom, sama na skrivaj pojem kaj sladkega.
(Še več, včasih pojem kaj, tudi če mi ne paše, zato, da ne vržemo stran in ker pač ni najbolj zdravo za otroke)

Sicer nisem mislila pisat o prehrani, ampak o drobnih dejanjih samosabotaže, ki nam prepričujejo, da bi živeli, tako kot želimo. Želimo več pristnih odnosov, tišine, kvalitetnih pogovorov, lahkotnosti v telesu, gibanja, pa vendar čas spuščamo skozi prste, klik za klikom v nepomembnih novicah in življenjih ljudi, ki jih ne poznamo.
Vizija življenja, ki ga želimo živeti, se nam ne izmika toliko zaradi narave kapitalističnega sveta, da je korenček vedno korak pred zajčkom, ampak pogosto zaradi nas samih (okej, gledano širše, je tudi to, kar nas žene v samosabotažo mehanizem te iste ideologije).

Mogoče je rešitev v tem, da začnemo vse početi bolj zavestno – kajti velikokrat nas časovno najbolj pogubijo dejavnosti, ki jih počnemo mimogrede, vrečka čipsa, ki jo izpraznimo brez da bi opazili, ena ura na družabnih omrežjih, ki se obrne brez naše vednosti. Če bi v vse dejavnosti – tudi tiste bolj škodljive vnesli zavedanje, bi se morda hitreje izrodile same vase-?

Maham, Blažka

Dojenčki na srečo še ne vedo, da se je začelo poletje in z jogo nadaljujejo ob petkih zjutraj zunaj, tokrat bomo razvedrilo za najmlajše dame poiskali med travo, kamenčki in pikapolonicami - upam, da se bodo mamice ob vseh potencialnih slastnih grižljajih v parku lahko sprostile;).

Ker joga z dojenčki je za mame, dojenčki so naravni jogiji, ne rabijo posebne prakse - mame pa dobijo dodaten izziv, kako zapreti oči in sprostiti obraz, medtem ko kobacajo naokoli.

Če se kateri/katera želi pridružiti, brez skrbi - jaz ne mižim, je pa skupina zelo mini, da lahko po potrebi vse ulovim. Zaradi dopustov ta teden en par manjka, tako da se lahko pridruži še kdo in fajn pretegne in prediha telo ter se morda celo za kak trenutek uspe popolnoma sprostiti.

Slike seveda ni, ne samo zato, ker praks ne slikam, ampak tudi zato, ker bi mi telefon pojedli, če je na dosegu rok in nog.

Lahko se pofočkaš na mejl [email protected] ali na 041 299 873.

Bomo pa poleti ob večerih verjetno izvedli tudi kakšno prakso na kakšnem bolj osamljenem igrišču, kjer se tisti že bolj samostojni otroci lahko igrajo medtem, ko mi zaplavamo v gibanje. Če katero mika, naj mi sporoči.

Maham, Blažka

Vzdrževanje lastne prakse.
Kaj to pravzaprav pomeni? Disciplinirano vstajanje, rolanje blazine in določen časovni odmerek?
Vse to je super.
Kaj pa je še bolj pomembno je, kako se tvoja praksa odraža v vsakdanjem življenju. Vsaj zame. Tisti trenutki, ko med situacijo, ki je zahtevna, začutiš tla, se povežeš z dihom – mogoče preko diha uravnaš telo in odziv. Ustvarjaš otočke prisotnosti, zavedanja, ko se prsti srečujejo s tlemi, kako se dotikaš stvari, kako se premika medenica, kako čutiš tkanine, vonje, okuse. In še tisto zahtevnejše, kako krepiš ljubečo naklonjenost do ljudi, predvsem tistih, ki ti grejo na živce – pa četudi se na začetku to še ne odraža v tvojih odzivih, tudi če dolgo ostaja mentalna praksa, vsako seme nekoč najde pot proti svetlobi.
Drug je vidik gibanja. Tu priporočam, da ni samo v mislih:) Naj bo konkretno, naj bo raznoliko, naj ga bo čim več. Maham, Blažka
Ps: poleti se lahko pofočkaš na kakšno prakso, tudi če drugače ne obiskuješ praks pri Joga Štali.

Če si kdaj bila na jogi, je velika možnost, da so do tebe prišle besede – prisluhni svojemu telesu. Sicer medtem ko to pišem, reflektiram, ali sem dejansko to kdaj rekla na naših urah – ne bi mogla reči, ker zveni malo bolj tuje kot v angleščini. Za vse tiste, ki ste bile na kakšnih delavnicah drugod - zelo znano, a ne?
Vseeno pa sem zagotovo s svojimi besedami ubesedila kdaj kaj temu podobnega. In zagotovo napisala tukaj. Prisluhniti telesu. In abrakadabra, odgovor je tu.

Ni tako preprosto. Če izvzamem dejstvo, ki ga ponavljam kar naprej, da je pogoj za slišati pozornost in je že ta sama po sebi umetnost. Posebej, če živimo v telesu, ki smo ga desetletja skušali utišati. Ne samo mi sami – zrasli smo v to, da ne zaupamo impulzom telesa in sčasoma niti ne vemo več dobro, kaj nam sporočajo.

Na kaj ciljam – ko vemo bolje kot otrok, kdaj ga zebe, kdaj je lačen, kdaj je sit. Vse to gradi odnos do telesa, ki nas odmika od tega osnovnega čutenja. (Posplošujem in zapisanega ne mislim absolutno – vsi, ki ste starši veste in o tem sem že pisala, da se včasih za otrokovim izpadom skriva lakota ali druga osnovna potreba, ki je sam ni prepoznal ali pa včasih otrok iz samovolje želi sredi zime obuti japonke in seveda ne mislim, da puščamo prazen prostor za karkoli otrok želi ali ne želi. Drugo skrajnost pa pogosto vidimo pri starih starših, ki vztrajajo pri trakih za ušesa, vlečejo otroku jopice na telo – medtem ko oni sedijo, otrok pa divja naokrog). Okej, da ne zaidem.

Po drugi strani pa z leti funkcioniranja na določen način udomačimo gibe, navade, rituale, ki nam postanejo udobni, ne glede na to, ali so podporni za naše telo. Zato včasih, kadar se poravnamo v nek anatomsko bolj podporni položaj dejansko telo protestira, podobno kot če celo življenje jemo zelo slano in potem nekega dne razpolovimo uporabljeno sol – brbončicam okus ne bo všeč. Če bi v tistem trenutku poslušali telo bi nam reklo, nep, tole mi ni všeč gremo nazaj v domače sključeno držo in žlico soli😉

Podobno je pri poškodbah, telo se bo avtomatsko prilagodilo šibkosti določenega dela telesa, spremeni se naklon, obtežitev – vse v želji razbremeniti telo. Če telo na ta način funkcionira dolgo, se bo celo telo temu prilagodilo na način, da ko bo poškodba sanirana, »pravilen« položaj telesa zanj ne bo več domač, temveč bo postal zelo neudoben in posamezniku bi bilo najmanj boleče vrniti se vanj. In to bi nam nemara sporočalo tudi telo, če bi mu sledili.

Poslušati svojo telo ima dva veji. Po eni strani je sposobnost čutenja telesa potrebno krepiti.
Tudi v praksah, ki odpirajo prostor in ki so vodene je prav, da ostanemo v svojem telesu in sledimo lastnim impulzom. Po drugi strani pa je potrebna previdnost, kdaj telo drsi v znane položaje, ki so dolgoročno nepodporni in jih njihova udobnost prekriva njihovo nefunkcionalnost. Posebej kadar gre za dolgoročne navade položaja telesa je važno, da ne poskušamo takoj izboljšati vsega, ampak gremo korak za korakom, da se mišice, tkiva, celotno telo počasi navaja na drugo postavitev.
Kar opažam pri jogi je dvoje – velikokrat ponujam opcije in nekateri grejo vedno takoj k opciji, ki deluje »najtežja«, ne želijo uporabiti pripomočkov, iti korak nazaj. Ali pa preverijo, kje so drugi. Čeprav ima ta drugi čisto drugo razmerje med rokami in nogami in je dejansko to tisto, ki določa, ali potrebujem pripomoček, ali ne. Po drugi strani jogijska praksa lahko ponuja pobeg pred čutenjem telesa in sebe na splošno. Kadar se tlačimo v rigidne položaje, da »zlomimo ego« in potujemo skozi asane ne glede na vse in se na koncu počutimo kot zmagovalci nad lastnim telesom in umom. Zveni smešno, ampak tega je v raznolikih jogijskih praksah ogromno.

Obenem pogosto preveč prelagamo na učitelja. Sledimo brez da bi čutili v telesu. In kadar se ustavim, bodisi ponujam opcije, bodisi ponujam prazen prostor, da se telo izrazi kot želi, večina ne ve, kaj početi. Zakaj? Vračamo se nazaj na začetek, ker ne čutimo več, kaj želi telo. Zato se na naših praksah toliko ustavljamo in preverjamo, kako smo. Prazni prostori so lahko v začetku zoprni, ampak krepijo mišico zavedanja. In četudi na začetku ne čutimo ničesar in če se nam mesece zdi, da je odgovor črno bel - smo ok ali pa nismo. Barvna paleta se bo prej ali slej razkrila. Več priložnosti za čutenje ustvarjamo, več bomo opažali in vedno lažje bo slediti slediti temu, kar je podporno zate, ta trenutek.

In skozi to, sem vedno vesela, kadar vidim, da nekdo leži, ko vsi ostali sedijo ali kako drugače sledi sebi praksi navkljub - ali pa prav zaradi prakse;)

Mahm, Blažka

Tako dolgo nisem kaj napisala, da je pritisk tega, da je potrebno biti prisoten, pretopil slabo vest v gmoto neotipljive sorte;)

Dve stvari sta se mi motali po glavi. Prva se je porodila, ko sem po dolgih letih bila vpletena v pogovor, kjer je nekdo privlekel na plano paternalizem. Besedo, ki smo jo na faksu kar naprej valjali po ustih in, ki je ti je zapisana pustila vtis, da si napisal nekaj relevantnega. Zakaj je šlo? Nevem, če opažate isto, ampak dandanes zdravniki ne zapovedujejo, temveč ponujajo možnosti – želite ostati v bolnišnici? Bi morda jemali antibiotik? Se vam zdi, da bi vam tole koristilo? No, odmik od paternalističnega modela je dejansko star (glede na to, da smo ga v okviru vpliva neoliberalizma na družbo, zdravje, zdravstveni sistem obravnavali že na faksu – pa vemo, kako dolgo traja, da nek družben premik preučujemo) in ni nekaj novega.

Prenos odgovornosti za zdravje na posameznika in s razbremenitev družbenih sistemov vse odgovornosti za usodo posameznika. Malo posplošujem, ker vseeno tole ni družbeni esej. Želim reči, kaj se zgodi, ko nam zdravnik predlaga zdravljenje, zdravila. Bodisi vzameš, bodisi zavrneš. Odgovornost za posledice odločitve je tvoja. Posebej, ko zadevo zavrneš. V čem je problem? Na splošno smo v času (ah, mogoče tudi ne več – navsezadnje že zelo dolgo nisem več na faksu in verjetno imamo kakšno sodobnejšo teorijo😉) porušenih trdnih struktur – varnosti nam ne nudi več ne vera, ne sistem, ne znanost. Vse je, ali pa ni. Kakorkoli obrneš.

Posameznik tako mora razviti lastne okvirje sveta, v katerem deluje. Vse skupaj gradi seveda na trhlih temeljih – ker verjetno nima vseh znanj o medicini, fiziki, pravu, telesu, čemur že koli. Ali pa se prepusti v lagodno vodenje avtoritete, ki mu ponuja zavetje v vetrovnem svetu.

Malo sem zašla, če se vrnem k zdravstvu. Prenos odgovornosti za zdravje na posameznika logično ustreza kapitalu, cveti trg prehranskih dopolnil, spisek vitaminov, mineralov, probiotikov in prebiotikov, mikrohranil, alg ipd. je vsako leto daljši. K temu lahko dodam še fitnese, wellness kulturo – tudi jogo, take in drugačne vadbe, meritve... In ne, nič ni narobe, če skrbimo zase. Če se zavestno prehranjujemo in pazimo na to, kaj jemo. Tudi ne, če smo malo bolj aktivno udeleženi v svojih zdravljenih. Ampak.

S tem obenem dovoljujemo, da se krivda za določena zdravstvena stanja, bolezni, ki so povezana z družbenim položajem pripisuje posameznikom in da je družba, sistem razbremenjena odgovornosti.

Da si vsakdo ne more privoščiti dopolnila, obiske savn, jogo, fitnes, je verjetno jasno. Tudi če si v čisti finančni matematiki lahko, je skrb zase nekaj, kar je v določeni meri odvisno od privzgojenih navad. Ali se razmišlja o tem, kaj damo v usta, ali ne. Ali se premisli o tem, kako dolgo že sedimo, ali ne. Začne se v družini in pri tem, ali ima družina osnovne možnosti, da premišljuje. Verjetno ni potrebno posebej nakazati, zakaj ima pri tem večjo vlogo družba kot posameznik, ki je v družino vraščen.

Če smo dobili odgovornost za svoje zdravje popolnoma v svoje roke, je prav, da imamo vsi vsaj približno podobna izhodišča in možnosti.

Če te mika joga in obenem to predstavlja nepredstavljiv strošek, mi lahko pišeš. Občasno se najde kdo, s katerim se domenimo za drugačno sodelovanje. Posebej konec sezone se skupine počasi praznijo in še lažje ponudim kakšno mesto na takšen način.

Kaj je bila pa druga stvar, pa drugič:)

Maham, Blažka