Son.ja- Voditeljski kompas

Sara zvečer pospravlja kuhinjo in v mislih še enkrat preleti pogovor, ki sta ga imela čez dan.
Besede so bile mirne. Glas ni bil povzdignjen. Pa vendar jo spremlja neprijeten občutek, ki ga ne zna čisto razložiti.

Spomni se svojega stavka. Njegovega pogleda. Kratke tišine, ki je sledila.
Še enkrat premisli, kaj je rekla in kako je to povedala. Morda bi lahko odgovorila drugače. Morda bi morala biti bolj potrpežljiva. Morda je preveč občutljiva.

Za trenutek pomisli, da bi se vrnila k pogovoru in povedala, kaj jo je zmotilo. Potem si premisli.

Kaj pa, če bo samo še slabše? Kaj, če ima on prav?

Prvič se ne vpraša več, kaj se je zgodilo med njima. Vpraša se nekaj drugega:
''Kaj pa, če sem jaz problem?''

Ta misel je sprva tiha. Ne pride kot prepričanje, ampak kot dvom. Naslednjič pa se pojavi hitreje.

Po še enem neprijetnem pogovoru začne skoraj samodejno preverjati svoje besede, svoj ton in svoj odziv. Vedno manj se sprašuje, kaj se dogaja v odnosu, in vedno bolj, kaj je narobe z njo.

Samorefleksija je dragocena. Pomaga nam videti svoj del odgovornosti in stvari narediti drugače.

Težava nastane takrat, ko pri vsakem neprijetnem občutku najprej preverimo samo sebe.
Ali sem rekla kaj narobe?
Ali pretiravam?
Ali sem preveč občutljiva?

Skoraj neopazno nehamo preverjati še nekaj drugega: kaj se pravzaprav dogaja na drugi strani odnosa.

Če ste se v Sarini zgodbi prepoznali, sem pripravila tudi Masterclass Za zaprtimi vrati odnosov, kjer govorimo o tem, kako prepoznati takšne vzorce in kako v zahtevnih odnosih ohraniti notranjo stabilnost.
Več najdete na tej povezavi: https://son-ja.si/odnosi/

KO JE LAŽJE MOLČATI, KOT POVEDATI, KAR MISLITE.
Včasih ne utihnete zato, ker nimate kaj povedati.
Utihnete, ker se vam zdi preprosteje, da nekaj zadržite zase.

Sara nekega popoldneva pride domov polna vtisov.
Med kosilom začne pripovedovati nekaj, kar jo je dopoldne nasmejalo.
Sredi stavka se ustavi.
Nihče je ni prekinil. Nihče ji ni rekel, naj bo tiho.
Pa vendar zgodbe ne dokonča.
»Ni pomembno,« reče in se nasmehne.

Pogovor steče naprej, kot da se ni zgodilo nič.
Nihče ne opazi, da je pravkar ostal neizrečen majhen del nje.
Takšnih trenutkov je počasi vedno več.
Sara začne nekatere misli, dogodke in občutke zadrževati zase.
Ne zato, ker jih ne bi želela deliti.
Ampak zato, ker se ji zdi lažje, če o njih preprosto molči.

Prav to je lahko eden tistih tihih premikov, ki jih v odnosu dolgo sploh ne opazimo.
V zdravem odnosu lahko povemo, kaj mislimo, kaj nas veseli in kaj nas moti.

Ko pa vedno pogosteje presojamo, kaj bomo povedali in česa raje ne, je vredno pogledati, zakaj smo se začeli tako močno prilagajati.
Ste že kdaj nekaj želeli povedati, pa ste si v zadnjem trenutku rekli:
»Bom raje tiho«?

Če želite prepoznati tudi druge prve opozorilne znake, ki jih v odnosih pogosto spregledamo, sem pripravila brezplačni 11-minutni teaser iz Masterclassa Za zaprtimi vrati odnosov.

Povezavo najdete v komentarju.

KO V ODNOSU ZAČNETE HODITI PO PRSTIH.
Sara pripoveduje nekaj povsem vsakdanjega.
Sredi stavka se ustavi.

Premisli, kako bi lahko povedala drugače. Bolj nežno. Bolj previdno.

Ne zato, ker ne bi vedela, kaj želi povedati.

Ampak zato, ker že razmišlja, kako se bo druga oseba odzvala.

Ko pogovor mine brez slabe volje, začuti olajšanje.

Naslednjič naredi enako.

Potem še enkrat.

Dokler izbira besed ne postane nekaj samoumevnega.

Najprej začnete paziti, kaj boste rekli.

Potem pazite, kako boste rekli.

Na koncu pa vedno manj poveste.

Takrat ne gre več samo za obzirnost.

Gre za odnos, v katerem je vaš mir vedno bolj odvisen od razpoloženja druge osebe.

Tega pogosto dolgo sploh ne opazimo.

Ste se že kdaj zalotili, da ste nekaj povedali drugače samo zato, da ne bi sprožili odziva?

Če želite bolje razumeti, kdaj previdnost v odnosu ni več samo obzirnost, ampak postaja eden prvih opozorilnih znakov, si oglejte moj 11-minutni brezplačni teaser iz Masterclassa Za zaprtimi vrati odnosov.

👉 Ogled videa: https://youtu.be/KgXVGGxM2sk

KDAJ STE SE NAVADILI, DA JE LAŽJE BITI TIHO?
Najprej zamolčite eno stvar. Potem drugo.
Začnete paziti, kaj boste rekli, kako boste povedali in kakšna bo reakcija druge osebe.
Samo zato, da bo mir.

Toda takšno prilagajanje ima svojo ceno.
V 10-delni podcast seriji govorim o odnosih, mejah in ljudeh, ki vas vedno znova vržejo iz ravnovesja. Predvsem pa o tem, kaj lahko naredite drugače vi.

10 epizod | 97 EUR

PREVERITE, ALI JE TA PODCAST SERIJA ZA VAS → https://son-ja.si/premium-podcast-serije/

Sarina zgodba 2/8: »SAJ BO BOLJE.«

Sara je izmišljena oseba. Njena zgodba pa je sestavljena iz številnih resničnih vprašanj, pogovorov in življenjskih situacij, ki jih srečujem pri svojem delu. Prav zato se bo morda tudi v njej kdo prepoznal.

Sara je uspešna pri svojem delu. Sodelavci jo spoštujejo, nadrejeni ji zaupajo zahtevne naloge in nanjo se lahko vedno zanesejo. Kljub temu pa že nekaj časa odhaja iz službe z občutkom, ki ga ne zna pojasniti.

Na sestankih se ne dogaja nič posebnega. Nihče ne povzdigne glasu in nihče ne reče, da svoje delo opravlja slabo. Navzven je vse videti povsem običajno.

Nekega dne predstavi projekt, na katerega je ponosna. Ko konča, nadrejeni mirno reče:

»Naslednjič bi lahko bilo nekoliko bolje pripravljeno.«

To je vse.

Ne pove, kaj je bilo narobe. Ne pove, kaj bi bilo lahko drugače. Sestanek se nadaljuje, kot da se ni zgodilo nič pomembnega.

Sara za trenutek pomisli, da bi stopila do njega in ga vprašala, kaj je mislil s svojim komentarjem. Toda že v naslednjem trenutku to misel opusti. Ne želi ustvarjati konflikta zaradi ene same pripombe in si dopoveduje, da je verjetno vse skupaj razumela preveč osebno.

Vrne se v svojo pisarno in še enkrat pregleda predstavitev. Poskuša najti napako, ki je sama ne vidi.

Ko odhaja domov, si tiho reče:

»Saj bo bolje.«

Čez nekaj dni se zgodi podobno.

Spet nič velikega. Le nekaj kratkih pripomb, nekaj neizrečenih pogledov in tisti znani občutek, da nikoli ne ve, ali je bilo njeno delo dobro ali ne.

Sara tega še ne opazi, vendar se v njej počasi nekaj spreminja. Vedno manj zaupa svojemu občutku in vedno bolj išče razloge pri sebi.

Podobne zgodbe poslušam že vrsto let.

Ne samo od ljudi, ki govorijo o osebnih odnosih. Enake občutke opisujejo tudi podjetniki, vodje in zaposleni. Le da se tam ne sprašujejo, zakaj partner molči, ampak zakaj nadrejeni nikoli jasno ne pove, kaj pričakuje.

Osebni in poslovni odnosi so si pogosto bolj podobni, kot si mislimo. Dinamika pa je pogosto presenetljivo enaka.

Največkrat ne ostanemo zato, ker bi bilo vse dobro. Ostanemo zato, ker še vedno verjamemo, da bo kmalu bolje.

🎙️ Če želite to temo raziskati še nekoliko globlje, vas vabim, da si ogledate predstavitev moje ekskluzivne podcast serije Ko vas notranji pritisk izčrpava.

👉 Povezava je v prvem komentarju.

Sarina zgodba 1/8: NEKAJ NI BILO V REDU.

Sara je pogosto pomislila, da je morda samo preveč občutljiva.
Ni bilo kričanja.
Ni bilo žalitev.
Ni bilo nasilja.
Bil pa je občutek, da mora vedno bolj paziti, kaj bo rekla.
Da bo izbrala prave besede.
Da ga ne bo po nepotrebnem razjezila.
Vsakič znova si je rekla:
"Saj bo bolje."
Dolgo je verjela, da so to le običajni vzponi in padci vsakega odnosa.
Šele mnogo kasneje je razumela, da se največje spremembe pogosto začnejo povsem neopazno.
Z drobnimi trenutki, ki jih vsak zase še lahko opravičimo.

Če vas zanima, zakaj prve opozorilne znake tako težko prepoznamo, sem pripravila brezplačen podcast.
🎧 Zakaj vas določeni ljudje tako vržejo iz ravnovesja?

👉 Povezava je v prvem komentarju.

VEČ LET SEM GRADILA SVOJ POSEL. POTEM SEM MORALA ZNOVA ZGRADITI SEBE.
Ko sem prejela povabilo k sodelovanju v mednarodnem projektu
Rising by Choice, sem vedela, da ne želim pisati o uspehih.
Ne o funkcijah, dosežkih ali poslovnih rezultatih.

Želela sem pisati o obdobju, o katerem govorimo precej redkeje.
O času, ko navzven vse deluje.
Posel raste.
Ljudje Vam zaupajo.
Dosegate rezultate.
Znotraj sebe pa čutite, da nekaj ni več v ravnovesju.

Prav o tem govori moja zgodba.
O spoznanju, da ni dovolj graditi samo podjetja. Včasih moramo ponovno zgraditi tudi odnos do sebe, svoj način dela in način, kako vodimo svoje življenje.

Počaščena sem, da sem med avtoricami mednarodne e-knjige Rising by Choice, kjer več kot 20 podjetnic, mentoric in voditeljic iz različnih držav deli svoje zgodbe o prelomnicah, odločitvah in trenutkih, ki so jih oblikovali.

Hvala dr.Neja Zupan in dr.Pavla Križman-Lavrič za povabilo k sodelovanju v tem projektu.

📖 Brezplačno e-knjigo lahko prenesete preko povezave v prvem komentarju.
🎁 Za bralce sem pripravila tudi kratek refleksijski vodnik, ki je nastal kot nadaljevanje moje zgodbe.

Vas je življenje kdaj ustavilo zato, da bi nekaj spremenili pri sebi?

MOGOČE LJUDJE PO 50. LETU NISO TEŽKO ZAPOSLJIVI. MOGOČE SO POSTALI SAMO BOLJ IZBIRČNI.
Pred kratkim mi je gospa z več kot 20 leti izkušenj napisala stavek, ki mi ni dal miru:
''Imam postavljen standard delovanja, preko katerega enostavno ne grem več''
Ko sem ga prebrala, sem pomislila, da se o tem vidiku zaposlovanja skoraj nikoli ne pogovarjamo.

Vedno poslušamo, kako podjetja ne želijo zaposlovati starejših in bolj izkušenih ljudi. Veliko redkeje pa slišimo drugo stran zgodbe: da tudi izkušeni ljudje zelo zavestno izbirajo, kje bodo delali in kje ne.

Po dvajsetih ali tridesetih letih dela človek zelo hitro prepozna okolje, v katerem bo lahko uspešen. Prav tako hitro pa prepozna okolje, v katerem ne želi preživeti naslednjih pet ali deset let svojega življenja.

Prepozna vodje, ki govorijo o zaupanju, v resnici pa ne prenesejo drugačnega mnenja. Prepozna podjetja, ki govorijo o ljudeh, v resnici pa jih vidijo predvsem kot strošek. Prepozna nejasna pričakovanja, kulturo strahu in odnose, ki jih ne želi več tolerirati.

Ker je vse to že večkrat doživel, ga lepo napisan zaposlitveni oglas običajno ne prepriča več.
Morda zato danes vprašanje ni več samo, zakaj podjetja ne zaposlujejo izkušenih ljudi. Morda bi se morali začeti spraševati tudi, zakaj vse več izkušenih ljudi ne želi več delati za določena podjetja.

Po določenem številu let človek ne išče več zgolj službe. Išče okolje, kjer mu ni treba vsak dan dokazovati svoje vrednosti, kjer lahko prispeva svoje znanje in kjer ga ne obravnavajo kot strošek, temveč kot dodano vrednost.

Zato me zanima nekaj.
Bi danes zaposlili kompetentnega kandidata po 50. letu starosti?

ČE ŽELITE BITI UTRUJENI, NE POTREBUJETE VEČ DELA.
POTREBUJETE SAMO NEKAJ NAPAČNIH LJUDI.

Veliko odgovornosti. Veliko odločitev. Veliko usklajevanja med poslom, družino in vsemi vlogami, ki jih imamo v življenju. Zdelo se mi je logično, da je utrujenost posledica vsega tega.

Potem pa sem začela opažati nekaj zanimivega. Po napornem dnevu sem si lahko vzela nekaj časa zase, šla na sprehod ali preživela miren večer in bila hitro spet pri sebi. Po nekaterih pogovorih pa sem bila utrujena še naslednji dan, teden ali mesec. 🫢

Takrat sem začela drugače gledati na stvari. Morda nas ne izčrpava samo delo. Morda nas izčrpavajo odnosi, v katerih se ves čas prilagajamo, pojasnjujemo svoje odločitve, pazimo na občutke drugih in pozabljamo nase.

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki razmišljajo o menjavi službe, izgorelosti ali večjih življenjskih spremembah, zelo redko slišim, da je problem samo delo. Veliko pogosteje slišim zgodbe o odnosih, ki jemljejo energijo, o neizrečenih zamerah in o občutku, da so predolgo nosili pretežko breme.

V resničnem življenju je vse povezano. Ko nekdo okrepi odnos do sebe, začne drugače delovati tudi v službi. Ko postavi mejo tam, kjer je prej molčal, se začnejo spreminjati tudi drugi odnosi. Ko zmanjša notranji pritisk, začne sprejemati drugačne odločitve.

Priznam pa še nekaj. Z leti sem ugotovila, da obstajajo ljudje, po katerih potrebujem močno kavo. Obstajajo pa tudi taki, po katerih potrebujem vikend v miru. 😊

Prav zato sem pripravila brezplačni podcast:
Zakaj vas določeni ljudje tako vržejo iz ravnovesja?

Če ga želite poslušati, povezavo najdete v komentarju.

Želim vam miren vikend in predvsem čim več ljudi, ob katerih ste lahko preprosto to, kar ste.

Sonja

Dolgo sem mislila, da imam problem z določenimi ljudmi.
Da moram samo bolj jasno povedati, kaj me moti. Bolj mirno razložiti svoje občutke. Se manj obremenjevati. Bolj razumeti drugo stran.

Nekaj časa res verjameš, da bo pomagalo.
Da bo nekdo končno razumel, kako njegove besede vplivajo nate. Zakaj si utrujen. Zakaj te določeni pogovori popolnoma izčrpajo in zakaj po njih še dolgo ne moreš zaspati, čeprav navzven deluješ popolnoma funkcionalno.

Potem pa počasi začneš opažati nekaj zelo zanimivega.
Bolj kot razlagaš, slabše je.
Bolj kot želiš mir, več je notranjega nemira.
Bolj kot poskušaš stvari popraviti, bolj izgubljaš sebe.

Spomnim se obdobja, ko me je ena sama pripomba popolnoma vrgla iz ravnovesja. Cel dan sem premlevala pogovor. V glavi sestavljala odgovore. Razmišljala, kaj bi morala povedati drugače in kako bi lahko končno dosegla, da bi druga oseba razumela moj pogled.

Danes vem, da sem bila ujeta v dinamiko, kjer razumevanje sploh ni bil cilj.
Določeni ljudje ne iščejo rešitve. Iščejo reakcijo.

Dokler sem burno reagirala, dokazovala, se branila in želela doseči, da druga oseba končno vidi moj pogled, sem ostajala v istem krogu.

Največji premik se ni zgodil takrat, ko sem poskušala doseči, da bi me druga oseba razumela. Zgodil se je takrat, ko sem začela drugače reagirati.

Ko sem se naučila, da ni potrebno odgovoriti na vsako provokacijo.
Da mir ne pomeni šibkosti. Da določeni ljudje izgubijo največ moči ravno takrat, ko jim ne damo več reakcije, ki jo pričakujejo.

Seveda to ni prišlo čez noč.
Tega se nisem naučila na enem webinarju ali ob nekaj lepih motivacijskih stavkih. Potrebovala sem ogromno notranjega dela, zavedanja in predvsem treninga. Novo reakcijo moraš dovoljkrat ponoviti, da postane tvoj nov način delovanja.

Danes me veliko stvari, ki so me nekoč popolnoma vrgle iz ravnovesja, ne premakne več na enak način. Ne zato, ker bi postala hladna.
Ampak zato, ker sem se končno naučila zaščititi svoj notranji mir.

Včasih človeka najbolj utrudi ravno to, da mora ves čas paziti, kako bo nekaj povedal.

O tem, kako se soočiti s takimi in podobnimi situacijami, kako drugače reagirati in zakaj določeni ljudje v nas sprožijo tako močne odzive, govorim tudi v kratkem videu.

Če želite poslušati kratek video na to temo, mi v zasebno sporočilo napišite:
ODNOSI