Tadejin svet joge

Poletje ni tekmovanje.

Ni pomembno, koliko krajev boš obiskala.
Koliko fotografij boš objavila.
Ali koliko stvari boš odkljukala.

Vprašanje je nekaj drugega.

Boš letošnje poletje zares živela?

Boš čutila sonce na koži.
Boš znala biti prisotna.
Boš večkrat izbrala sebe.
Boš živela bolj s svojim telesom in manj samo v svoji glavi.

Ker ravno to ste izbrale v anketi.

In ravno zato obstaja Poletni TSJ.

Ne zato, da narediš še eno jogo.
Ampak da imaš vsak teden na voljo prakse, ki te vrnejo nazaj k sebi.
Da se ustaviš.�Zadihaš.�Začutiš svoje telo.�In se spomniš, kako je živeti ...ne samo razmišljati o življenju.

Da se ob koncu poletja ne boš spomnila samo krajev, ki si jih obiskala.

Ampak tudi tega, kako si se ob tem poletju počutila.

❤️ Začnemo 1. 7.
⏳ Prijave zbiram še do 1. 7.

NAPISI PRIJAVA V DM IN SE TI OGLASIM Z VSEMI INFORMACIJAMI✨

Dovolj je skrivanja.
Dovolj je sramu.
Dovolj je primerjanja z drugimi ženskami.
Dovolj je čakanja na “perfect” telo.

Ženska si.Lepa si.Edinstvena si.In dovolj si ŽE V TEMU TRENUTKU!

Nisi tukaj zato, da bi se ves čas obremenjevala s svojim telesom. Tukaj si zato, da živiš. Da uživaš. Da se smejiš. Da se počutiš dobro v svoji koži.DA SI DAJEŠ UŽITKE!

Če čutiš, da je letos čas za drugačno poletje, se nam pridruži.

Od 1. julija bomo skupaj dva meseca ustvarjale drugačen odnos do sebe. Skozi online jogo, ples, predavanja, tedenske naloge in nežne opomnike boš korak za korakom začela graditi nekaj najpomembnejšega ..odnos s svojim telesom in s sabo.

Ker življenje ne čaka.
In tudi ti ne rabiš več čakati, da boš končno začela živeti.

PRIJAVE V ZASEBNO
SPOROCILO z besedo PRIJAVA -ti posljem vse potrebne informacije🤍

Cel dan je čakala eno malo stvar.

Da ji napiše ...
Da jo objame ....
Da jo pogleda na način, ob katerem bi začutila: “najlepša sem mu.”

In čeprav si tega ni priznala na glas, je bil od tega odvisen njen cel dan.

Če je bil nežen, je bila mehkejša tudi do sebe.
Če je bil oddaljen, je začela razmišljati, kaj je naredila narobe.

Ko ji je rekel, da je lepa, je za trenutek zadihala malo lažje.
Ko tega ni bilo… je v sebi spet nekaj iskala.

Kot da ves čas čaka, da ji nekdo od zunaj da občutek, da je dovolj.

In najbolj jo je utrudilo to, da tega sploh ni več opazila.

Postalo je normalno.

Da svoje vrednosti ne začuti sama… ampak jo bere iz njegovih besed, njegove pozornosti, njegove energije.

Zvečer je ležala zraven njega.

On je mirno spal.

Ona pa je gledala v strop in razmišljala, zakaj jo ena njegova hladna beseda tako zlomi.

In nekje globoko v sebi je prvič začutila nekaj zelo tihega:

Mogoče ni ves čas iskala samo njegove ljubezni.

Mogoče je iskala občutek, da je končno dovolj.

Ne za njega. Zase.

Da mogoče občutka ljubljenosti ne bo nikoli zares našla samo v zunanjem svetu.

Ker...lahko ti nekdo daje ljubezen…
ampak če je v sebi ne čutiš, jo bo vedno premalo.

Se vidimo na blazini 🤍
👇🏻

https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

Tam se počasi nehaš izgubljati v iskanju ljubezni zunaj sebe.

TSJ🦋

Ko je zjutraj prišla v službo, je že po načinu hoje vedela, v kateri “energiji” mora biti danes.

Hitrejša.
Bolj odločna.
Bolj zbrana.

Na hitro je odprla računalnik, odgovorila na sporočila in že v prvih minutah dobila občutek, da mora dohitevati dan.

Nekdo je nekaj potreboval.
Nekdo je čakal odgovor.
Nekaj je bilo treba rešiti.

In ona je znala. Vedno je znala.

Zato so vsi rekli, da je močna ženska.

In ona se je nasmehnila, čeprav je v sebi vedno bolj čutila utrujenost.

Ker nihče ni videl, koliko sebe vsak dan potisne stran, da lahko funkcionira v svetu, kjer mora ves čas držati vse pod kontrolo.

Ko pride domov, si še vedno ne zna odpočiti.

Še vedno nekaj dela.
Nekaj rešuje.
Nekaj razmišlja.

Telo je napeto tudi takrat, ko sedi na kavču.

In potem zvečer stoji pred ogledalom v kopalnici.

Na obrazu utrujenost, ki je ne popravi nobena krema.
Popolno speti lasje še vedno.
Napeta čeljust.
Ramena dvignjena skoraj do ušes.

In za trenutek jo zadane misel:

“Ne spomnim se več, kdaj sem se nazadnje počutila ženstveno.”

Ne urejeno.
Ne lepo za druge.

Ampak ženstveno…
Kdaj se je smejala brez razloga.
Kdaj je nazadnje oblekla nekaj samo zato, ker se je v tem dobro počutila.
Kdaj je plesala po kuhinji brez razloga.
Kdaj je bila nežna do sebe.
Kdaj se je dotaknila svojega telesa brez tega, da bi takoj videla, kaj bi morala popraviti.
Kdaj si je dovolila upočasniti brez občutka krivde.

Kot da je nekje na poti postala samo še ženska, ki zmore.

Pozabila pa je, kako je biti ženska, ki čuti.

In mogoče zato ne rabi še več pritiska nase.

Mogoče rabi prostor, kjer lahko spet začuti ta del sebe.

Se vidimo na blazini 🤍
👇🏻
https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

Tam se ne vračaš konstantno v “boljšo verzijo sebe”.
Tam se vračaš nazaj k sebi.

TSJ🦋

Zvečer leži na kavču in posluša podcast o tem, kako pomemben je stik s sabo.

Medtem ko posluša, zraven še malo scrolla po telefonu.
Vmes odgovori na eno sporočilo.
Pomaga še nekomu.
In razmišlja, da bi si res morala večkrat vzeti čas zase.

Podcast govori o miru. O telesu.
O prisotnosti.

In vse ji je jasno.
Res ji je jasno.

Ampak ko se podcast zaključi in v stanovanju nastane tišina… ona še vedno ne ve, kako zares "utihniti" v sebi.

Zato spet nekaj prižge.
Malo glasbe. Malo telefon. Malo misli.

Samo da ne rabi zares čutiti sebe.

Ker je tako dolgo iskala odgovore zunaj sebe, da je skoraj pozabila, kako sploh izgleda stik s sabo.

Ne kot misel. Kot občutek.

In potem pride na blazino.

Najprej tudi tukaj razmišlja.
Če dela prav. Če dovolj čuti.
Če ji gre dobro.

Ampak počasi telo začne spuščati.

Dih postane mehkejši.
Glava malo tišja.

In prvič po dolgem času ne rabi več vsega razumeti.

Samo čuti.
Sebe.

SREČNA JE ❤️

Se vidimo na blazini 🤍
👇🏻
https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

Tam ne rabiš še enega odgovora.
Tam lahko za trenutek samo prideš nazaj k sebi.

TSJ🦋

Cel dan je pazila, kdo mora biti.

Pri eni osebi bolj nežna.
Pri drugi bolj močna.
Nekje je poslušala.
Drugje je vodila.
Nekje je skrivala, kako se zares počuti, ker ni bil pravi trenutek za to.

In vse to je delala tako avtomatsko, da sploh ni več opazila, koliko energije gre za to, da ves čas prilagaja sebe.

Potem je zvečer ostala sama. In namesto miru… je čutila utrujenost.

Ne samo fizično. Kot da je cel dan nosila preveč različnih verzij sebe.

Zato je prišla na blazino.

Ampak tudi tukaj je najprej hotela vse narediti “prav”. Telo sprostiti pravilno. Dihati pravilno. Biti dovolj mirna. Dovolj zbrana.

Kot da mora celo stik s sabo postati še ena stvar, ki jo mora obvladati. Še ena vloga na blazini...

In potem je za trenutek samo obstala.

Ker je prvič v dnevu začutila, kako utrujajoče je ves čas nekaj/nekdo biti za nekoga.

Zato sem ji rekla samo:

Mogoče danes ne rabiš biti nihče...

In takrat je prvič zares izdihnila.

Se vidimo na blazini 🤍
👇🏻
https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

Tam lahko za trenutek odložiš vse vloge, ki jih nosiš čez dan.

TSJ🦋

Danes se je njen dan začel drugače. Ne s telefonom, ampak z mislijo. “Danes moram biti boljša. Bolj zbrana, bolj produktivna, bolj disciplinirana. "
..kot da včeraj ni bilo dovolj.

Vstane in že od začetka malo pritisne nase. Nič dramatičnega, samo tisti znan občutek v ozadju, da mora dan izpeljati "prav". Da mora biti učinkovita. Da ne sme popustiti.

Ko začne dan, ..njeno gibanje ni mehko, obraz ni sproščen..
Vse kar počne ima svoj namen, vse mora imeti nek rezultat.
Tudi telo. Ko se raztegne, ne čuti, kam jo vleče, ampak razmišlja, če dela prav. Ko diha, ne posluša diha, ampak ga vodi, popravlja, nadzira. Kot da tudi tukaj ne sme zgrešiti.

In potem gre dan naprej. Veliko naredi, veliko doseže, stvari tečejo. Na zunaj vse štima. Ampak vmes ni veliko prostora. Ne za napako, ne za počitek, ne za njo.

Zvečer sede in prvič v dnevu ne more več držati vsega skupaj. Telo je trdo, glava polna. In pride misel, ki je ne izreče na glas: “Zakaj nikoli ni dovolj?”

In mogoče danes ne rabi odgovora na to.

Mogoče ne rabi biti boljša.
Ne rabi se popravljati.
Ne rabi vedeti, kako naprej.

Mogoče samo… prvič rabi prostor, kjer ji ni treba... NIČ.

Se vidimo na blazini🤍
👇🏻
https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

TSJ🦋

Zjutraj odpre oči in še preden sploh zares vstane, že poseže po telefonu. Sporočila, obveznosti, ljudje. Nekako se ji zdi, kot da mora takoj začeti. Kot da ni prostora in časa, da bi samo obstajala.

Vstane, naredi kavo, ampak je niti zares ne okusi. Medtem ko stoji v kuhinji, so njene misli že drugje. Kaj vse mora danes narediti, komu mora odgovoriti, česa ne sme pozabiti. Telo je tam. Glava pa že daleč naprej.

In dan gre. Lepo, normalno, čisto “ok”.
Govori, dela, se nasmehne, vse izpelje tako kot je treba. Če bi jo kdo vprašal, bi rekla, da je v redu.

Ampak… kdaj se je nazadnje zares ustavila?
Kdaj se je vprašala, kako je ona?

Ne kaj mora še narediti. Ne kaj še manjka.
Ampak kako se počuti v svojem telesu?

Zvečer sede na rob postelje. In prvič v celem dnevu zares začuti utrujenost. Ne tisto od dela. Tisto drugo. Ko si cel dan nekje drugje, samo ne pri sebi.

In si reče, mogoče čisto potiho:
“A lahko samo za trenutek ne rabim počet nič?”

Ne rabim biti boljša.
Ne rabim popravljati stvari.
Ne rabim dohajati življenja.

Samo… biti tukaj v miru!

In mogoče ni problem v tem, da ne zna.
Mogoče samo še nikoli ni imela prostora, kjer je to dovoljeno.

Se vidimo na blazini
👇🏻
https://tadejinsvetjoge.audienced.io/

TSJ🦋